Bolezen se prenaša preko okužene sline – z ugrizi, opraskaninami okuženih živali, pa tudi preko poškodovane kože in sluznic. Inkubacijska doba je zelo različna, večinoma traja 2 do 3 mesece (2 tedna do 6 let glede na poročila).
Inkubacijska doba je odvisna od mesta ugriza oziroma vstopa virusa v organizem, količine virusa in tipa virusa. Steklina je razširjena širom po svetu. Več kot 55.000 ljudi umre za steklino vsako leto. Večina vseh smrtnih žrtev med ljudmi je v Aziji in Afriki, in sicer kar 95%. Smrtni primeri med ljudmi so večinoma posledica ugriza steklega psa. Od 30 do 60% žrtev zaradi ugrizov psov je otrok, mlajših od 15 let.
Znaki bolezni pri živalih
Klinični znaki so lahko različni pri posameznih vrstah živali.
Bolezen se pojavlja v več fazah:
- prodormalna faza: po določeni inkubacijski dobi se pojavijo klinični znaki bolezni. V prvi fazi, ki ponavadi traja 1 do 3 dni, se pojavijo manjše spremembe v vedenju, npr. agresivnost, dnevna aktivnost nočnih živali, pri divjih živalih neizražen strah pred ljudmi, spremenjen apetit;
- eksitacijska (furiozna) faza: prodromalni fazi sledi obdobje vzdražljivosti in agresivnosti. Živali pogosto grizejo karkoli. Po pojavu krčev lahko nastopi smrt, tudi pred nastopom paralitične faze;
- paralitična faza: za to fazo je značilna nezmožnost požiranja, zaradi katere se pojavi značilna penasta slina okrog ust. Pri nekaterih živalih se pojavi ohromelost, najprej zadnjih okončin, ki nato napreduje v popolno ohromelost, ki se konča s smrtjo
Bolezen pri ljudeh
Razen posamičnih držav, ki se smatrajo za proste stekline, se le-ta pojavlja po celem svetu. Bolezen se prenaša z okuženimi (steklimi) živalmi. Glavni rezervoar stekline so mesojedi (Carnivora) in cibetovke (Viverridae), ki so odgovorni tudi za vzdrževanje kužnega kroga in s tem tudi za prisotnost bolezni.
Razlikujemo dve vrsti kužnih krogov pri steklini – silvatični in urbani.
Rezervoar silvatične stekline predstavljajo ena ali več vrst mesojedih divjih živali. Tako npr. predstavlja v Evropi glavni rezervoar stekline rdeča lisica (Vulpes vulpes), v nekaterih predelih Azije pa je glavni rezervoar rakunski pes (Nyctereutes procyonoides), ki je bil v prvi polovici prejšnjega stoletja naseljen tudi na območja nekdanje Sovjetske zveze (zaradi kožuha), od koder se je razširil predvsem v baltske države in v države vzhodne Evrope, kjer predstavlja pomemben člen pri širjenju in vzdrževanju silvatične stekline. Prav tako pa so lahko rezervoar stekline tudi netopirji (Chiroptera).
Urbana steklina je z vidika zaščite zdravja ljudi pomembnejša kot silvatična steklina. Bolezen se zadržuje v populacijah divjih in potepuških psov, ki bolezen širijo z ugrizi. Letno zaradi stekline, povzročene zaradi ugrizov psov, umre več kot 50.000 ljudi, večinoma v nerazvitih državah Azije in Afrike. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) uvršča steklino med »zapostavljene« bolezni. Ukrepi so usmerjeni predvsem v zagotavljanje primerne post-ekspozicijske obravnave ljudi kakor tudi v izvajanje masovnega preventivnega cepljenja psov in nadzor nad populacijo potepuških psov.
V Sloveniji je bila urbana steklina izkoreninjena kmalu po II. svetovni vojni z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini in drugih veterinarskih ukrepov (prepoved prostega gibanja psov, nadzor nad potepuškimi psi,...).
Zadnji primer stekline pri ljudeh je bil ugotovljen leta 1950.
Prenos bolezni
Večinoma se steklina prenaša preko ugriza stekle živali, ki virus izloča s slino. Virus vstopi v organizem preko poškodb kože (ugriz, opraskanina) ali z neposrednim stikom sluznic ali poškodovane kože z okuženim materialom (slina, cerebrospinalna tekočina, živčno tkivo).
Virus ne more vstopiti v telo preko nepoškodovane kože!
Po vstopu v telo se virus pritrdi na celične receptorje (živčno mišičnega stika), kjer se razmnožuje in nato potuje po živčnem tkivu proti centralnemu živčnemu sistemu. Virus potuje od mesta ugriza oziroma vstopa v organizem do centralnega živčnega sistema več dni do več tednov. Ko virus doseže centralni živčni sistem, se prične hitro razmnoževati. Nato začne potovati v nasprotni smeri v periferna tkiva, najpogosteje v živčne pleteže in slinske žleze, kjer se izloča s slino. V času nastopa kliničnih znakov je virus razširjen po celotnem telesu.
Inkubacijska doba je v povprečju od 2 do 3 mesece (lahko od 2 tedna do 6 let). Odvisna je od mesta vstopa virusa v organizem, količine virusa in tipa virusa.
Prijava bolezni
Steklina spada med obvezno prijavljive bolezni. V skladu z Zakonom o veterinarskih merilih skladnosti (Ur. l. RS, št. 93/05), je treba vsak sum, da se je pojavila steklina, takoj prijaviti najbližji veterinarski organizaciji.
Stekline ni mogoče potrditi samo na podlagi kliničnih znakov bolezni. Če se sumi, da je žival obolela za steklino, je treba izvesti ukrepe in preiskave v skladu s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje stekline (UL RS, št. 98/13)
Zgodovina in širjenjne bolezni
Bolezen se pojavlja po celem svetu. Prvič je bila omenjena že v pradavnini, 2300 let pr.n.š.
Louis Pasteur, francoski mikrobiolog, je 6. julija 1885 prvič uporabil cepivo proti steklini. Cepil je 9-letnega dečka, Josepha Meistra, ki ga je ugriznil stekel pes. Cepljenje je bilo uspešno, deček je preživel. To je bil mejnik v zgodovini zatiranja stekline.
Po izkoreninjenju urbane oblike stekline v 50. letih prejšnjega stoletja, se je v Sloveniji prvič pojavila silvatična oblika stekline leta 1973, ko je bila v Prekmurju ugotovljena prva stekla lisica. V nadaljnjih letih se je steklina razširila po celotnem območju Prekmurja, vendar reke Mure, kot naravne prepreke, ni prestopila. V letu 1979 se je steklina pojavila na severu Slovenije, od koder se je razširila čez celotno ozemlje. Od takrat je v različnih obsegih stalno prisotna.
Zatiranje stekline pri psih
Mesojede domače živali (pes, mačka) so možni prenašalci stekline na ljudi. Kar 99% vseh ugotovljenih primerov stekline po svetu pri ljudeh je posledica ugrizov psov.
Zato je preventivno izvajanje ukrepov, kot je npr. obvezno cepljenje psov proti steklini, velikega pomena v boju zoper steklino.
V državah, kjer je še vedno prisotna urbana oblika stekline, izvajajo tudi masovna parenteralna cepljenja psov (v obliki nastavljenih vab), tudi potepuških, da bi preprečili prenos stekline na ljudi.
Kljub temu, da je v Evropi steklina v večji meri že izkoreninjena, pa pomeni cepljenje hišnih ljubljenčkov enega najpomembnejših zaščitnih ukrepov.
V Sloveniji je cepljenje psov zakonsko določeno. Vsakega psa je treba pred cepljenjem temeljito pregledati, saj mora biti ob cepljenju zdrav. Pregled je vštet v ceno cepljenja, psi pa morajo biti prvič cepljeni proti steklini najkasneje ob dopolnitvi tretjega meseca.
Vir: Zdravje živali. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Dostopno prek: http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravje_zivali/bolezni/ (20. november 2015)
