Na II. Sejmu za ljubitelje živali nas bodo znova obiskali z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete z njihovimi kokošmi, ljubkimi piščančki, kunci in čudovitimi lipicanci. S Petro Rant dipl. inž. zoot. z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete, natančneje s Pedagoško Raziskovalnega Centra za perutninarstvo, smo spregovorili o skrbništvu kokoši in o njihovi reji …
Z neprekinjenimi rejskimi in selekcijskimi opravili so v preteklih desetletjih razvili tri tradicionalne pasme kokoši lahkega (nesnega) tipa in sicer slovensko grahasto kokoš, slovensko srebrno kokoš in slovensko rjavo kokoš ter slovensko pozno operjeno kokoš, kot edino tradicionalno pasmo kokoši težkega (mesnega) tipa.
Tradicionalne pasme kokoši so tiste pasme, ki po izvoru ne izhajajo iz Republike Slovenije, so pa v Sloveniji v neprekinjeni reji že več kot 30 let. Kot edini rejec tradicionalnih pasem kokoši so odgovorni za njihovo ohranjanje ter spremljanje in izboljševanje njihovih proizvodnih lastnosti, hkrati pa jim služijo kot matična (starševska) jata za pridobivanje komercialnih križank nesnega tipa, ki jih tržijo s trgovskim imenom Prelux®.
Štiri barvno različne nesnice
Rezultat selekcijskega dela in načrtnih križanj so štiri barvno različne nesnice (rjava - prelux R, črna – prelux Č, grahasta – prelux G in marogasta – prelux M), ki nesejo jajca z rjavo lupino in slovenska pozno operjena kokoš, ki jo koristijo za pridobivanje pitovnih piščancev (brojlerjev). Njihova selekcija kokoši lahkega tipa gre v smeri čim večje količine proizvedene jajčne mase po kokoši ob hkratnem čim boljšem izkoriščanju krme in kakovosti jajc, želijo pa si tudi čim večje odpornosti živali na bolezni.
Skrbništvo kokoši
Petra Rant pojasnjuje, da večina, zlasti manjših rejcev, redi nesnice v pogojih talne reje. “Pri talnem sistemu reje redimo kokoši na nastlanih tleh, običajno okrog 5 do 6 kokoši na kvadratni meter prostora. Kot nastil najpogosteje koristimo suho oblanje, ki za razliko od žaganja bolje vpija vodo iz iztrebkov in se manj zbija. Od opreme potrebujemo v tem sistemu reje poleg krmilnikov, napajalnikov in gredi za počivanje tudi gnezda, ki morajo biti prostorna, zračna, vedno sveže nastlana ter enostavna za čiščenje in pobiranje jajc. Gnezda moramo v hlev namestiti še preden začno kokoši nesti jajca, da se navadijo nanje, sicer bo veliko jajc znesenih po tleh in s takimi je več dela, za povrh so pogosto še umazana in natrta” opisuje.
Kokoši so vsejede, kar pomeni, da jedo tako rastlinsko kot živalsko krmo. Vse, kar potrebujejo za rast, razvoj in nesnost najdejo v naravi, kjer lahko poleg različnih rastlin zaužijejo tudi žuželke, črve, polže, itn. Vendar so se s selekcijo na večjo proizvodnost prehranske potrebe kokoši močno povečale, zaradi česar morajo biti v obroku hranila bolj koncentrirana.
Zelo pomembna stalna oskrba z vodo
Najenostavnejše in najuspešnejše je krmljenje s popolnimi krmnimi mešanicami, ki vsebujejo semena žit in stročnic, mineralne snovi in vitamine v količinah in razmerjih, ki v celoti pokrijejo prehranske potrebe kokoši. Druga možnost je, da dnevni obrok kokoši sestavimo iz doma pridelanih krmil in kupljenih dopolnilnih krmnih mešanic, čeprav v tem primeru ne moremo doseči take natančnosti sestave kot pri popolnih mešanicah. Tudi mlado zeleno krmo na paši kokoši s pridom izkoriščajo. Nasploh ima perutnina raje grobo mleto krmo kot moko. Tudi navlaženo je zelo rada. Poleg krme je pomembna stalna oskrba z vodo, saj žeja kokoši prej in bolj prizadene kot lakota.
Petra Rant svetuje, da kokoši ob prihodu domov vselimo v očiščen in razkužen kokošjak, kjer jim zagotovimo prost dostop do krme in pitne vode. V primeru mlajših živalih je potrebno poskrbeti, da je prostor ogret na primerno temperaturo. Zelo pomembna je tudi osvetlitev. Kokoši so namreč tako kot ostale ptice zelo občutljive na trajanje in intenzivnost osvetlitve. Ko je kokoš v polni nesnosti, ji je treba dnevno zagotoviti 14 do 15 ur neprekinjene osvetlitve in vsaj osem ur teme, ki je namenjena počitku. Po nekajdnevnem privajanju novemu okolju jih lahko čez dan spuščamo tudi na pašnik in čez čas se bodo same vračale v kokošnjak.
Tudi prekinitve
“Prva jajca znesejo komercialne nesnice po navadi okrog 18.-20. tedna starosti, kar je močno odvisno od pasme in pogojev (krmljenja, osvetlitve) med vzrejo” pravi in dodaja, da nato nesejo jajca dobro leto dni. Po obdobju enoletne nesnosti sledi kratka prekinitev, v tem času se kokoši skubijo in po končanem skubenju sledi nova, druga nesna sezona.
V naravi se začno kokoši skubsti sredi poletja in to traja do zime, ko se dolžina dneva skrajšuje. “Kokoši znesejo največ jajc prvo in drugo leto, nato nesnost hitro pojema, tako da se triletnih kokoši tudi v manjših, kmečkih rejah ne splača rediti” je dejala. Za vse, ki bi si želeli imeti kokoši svetuje knjigo z naslovom Reja kokoši in piščancev avtorjev Staneta Kavčiča, Antonije Holcman, Janeza Salobirja in Olge Zorman Rojs, kjer najdejo skrbniki in bodoči skrbniki vse pomembne informacije o teh čudovitih živalih.
Prelux kokoši
Prelux rjavo nesnico dobijo z načrtnim križanjem kokoši pasme slovenska srebrna kokoš in petelinov pasme slovenska rjava kokoš. Kokoši so nekoliko lažje in po proizvodnih rezultatih primerljive z rezultati rjavih nesnic tujih selekcijskih hiš.
Prelux črno nesnico dobijo z načrtnim križanjem kokoši pasme slovenska grahasta kokoš in petelinov pasme slovenska rjava kokoš. Ob izvalitvi imajo piščančki črn puh.
Kokoš s trgovskim imenom prelux – grahasta so selekcionirali z namenom, da bi v eni kokoši združili dobro nesnost z nekoliko večjo telesno maso živali. Dobijo jo s križanjem kokoši pasme slovenska rjava kokoš in petelinov pasme slovenska grahasta kokoš. Pri prelux – marogasti kokoši je osnovna barva perja bela z neenakomerno porazdeljenimi sivo-črnimi lisami. Za spremljanje rezultatov selekcijskega dela oziroma doseženega napredka opravljajo na selekcijskem centru Krumperk pri Domžalah teste, s katerimi ugotavljajo proizvodne lastnosti križank prelux. Ti testi kažejo, da so nesnice prelux na začetku nesnosti težke okrog 1,6 do 1,7 kilograma, po koncu prve nesne sezone pa dosežejo telesno maso 2,2 do 2,5 kilogramov. V enem letu nesnosti znesejo okrog 290 do 310 jajc povprečne mase 65 gramov.
Štajerska kokoš - edina avtohtona pasma kokoši v Sloveniji
Na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete ohranjajo in selekcionirajo tudi jerebičasto štajersko kokoš, ki je edina slovenska avtohtona pasma kokoši. Populacija štajerske kokoši se z leti postopoma povečuje. Za to gre zasluga deloma Biotehniški fakulteti kot tudi gojiteljem, ki se trudijo vzrejati kakovostne živali.
Na farmi Krumperk pri Domžalah ter v njihovi prodajalni jajc na Rodici se lahko poleg piščančkov in kokoši kupi tudi sveža valilna in jedilna jajca tako kokoši prelux kot štajerskih kokoši.
