Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha ima skozi vsa leta obstoja enotno srčno vodilo in to je, da starejšim, osamljenim, bolnim in osebam s posebnimi potrebami nudi popestritev pustega vsakdanjika oz. rehabilitacije v različnih ustanovah ali doma. Ime društva samo najbolje predstavi njihovo poslanstvo – kamorkoli pridejo, želijo vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremlja huda bolečina, žalost, osamljenost ali le dolgočasje.
Nanje se obrača vedno več posameznikov, ki želijo s pomočjo živali razrešiti svoje težave. Ker pa je v društvu trenutno le 48 terapevtskih parov, potrebam javnosti le stežka zadostijo, a se kljub temu vsakič nesebično odzovejo na pomoč.
Terapevtsko društvo Ambasadorji nasmeha nas bo obiskalo tudi na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, ki se bo 4. junija 2022 odvijalo v Novi Gorici. Na festivalu bodo predstavili njihove programe, kot so Aktivnosti in terapije s pomočjo živali, Učenje s pomočjo živali, Beremo z nasmehom in Pravilen pristop do psa ter odgovorno skrbništvo živali. Pred dogodkom smo se o njihovem delu pogovarjali s članico društva Urško Ivanovič.
Tudi v letu 2022 se bo Žurnalov Festival za ljubitelje živali odvijal v sklopu Dežele prijateljev v Novi Gorici. Obiskali ga boste lahko v soboto, 4. junija popoldan (15. - 21. ure), v primeru slabega vremena pa v soboto 18. junija. Dogodek smo prestavili na popoldansko-večerni čas, obiskali nas boste lahko med 15.00 in 21.00 uro. Tako kot v lanskem letu bo festival potekal pred mestno hišo, rdeča nit dogodka pa bo odgovorno skrbništvo živali. V deželi prijateljev bosta tudi tokrat dva festivala - poleg Festivala za ljubitelje živali še Robin Hood festival v organizaciji Radia Robin. Soorganizator Dežele prijateljev je Mestna občina Nova Gorica. Dogodku sledite TUKAJ.
Kakšno zanimanje, opažate, je za vaše terapije? Kdo se najpogosteje obrne na vas?
Iz leta v leto imamo več povpraševanja po rednih obiskih v vrtcih in šolah ter šolah s prilagojenim programom, pa tudi v domovih starejših občanov. Pri individualnem programu pa prednjači Odprava strahu pred psom, kjer odpravljamo razne strahove ljudem, ki imajo težave s tem.
Koliko terapevtskih parov je v vašem društvu? Ali to število zadosti vsem potrebam javnosti, ali vas je glede na zanimanje premalo?
V društvu je trenutno 48 parov, s tem da imajo nekateri člani po dva psa, s katerima lahko delajo. Pri nas imamo pravilo, da pes ne sme delati več kot dvakrat tedensko po približno eno šolsko uro. Absolutno premalo nas je, še posebej takšnih, ki lahko delajo v dopoldanskem času. Večina obiskov se izvaja v vrtcih in šolah, kar pomeni, da bi potrebovali takšne pare, ki lahko dopoldne naredijo obisk. Aktivni upokojenci s svojimi živalmi ali pa podjetniki, ki si lahko sami krojijo urnik, so dobrodošli.
Za koga je terapija z živalmi najbolj priporočena? Katere vrste živali imate v vašem društvu?
Trenutno imamo največ psov. Na šolanju sta še kunčica in muc, vendar ju čaka še nekaj dela, preden bosta lahko samostojno opravljala poslanstvo. Terapija je dobrodošla za vsakogar, ki želi takšno terapijo. Pri uporabnikih, ki ne marajo družbe živali, seveda to ni priporočljivo. Prav tako ne bi izvajali v ustanovah, kjer nismo zaželelni. A k sreči se nam kaj takšnega še ni zgodilo.
Med svojimi dejavnostmi nudite tudi pomoč otrokom z bralnimi težavami po principu programa R.E.A.D. s programom Beremo z nasmehom. Lahko morda, prosim, poveste malo več o tem programu.
Ta program je namenjen učencem, ki imajo – kot ste že povedali – težave z branjem. Težave so lahko zaradi različnih razlogov (disleksija, slabo branje, slabovidnost...), a program izvajamo za vse enako. Bistvo je, da učenec bere kužku, ki mirno leži in posluša. Pri temu programu je treba biti res potrpežljiv.
Kaj otrok s terapijo pridobi? Po koliko terapijah se otroku lahko branje izboljša?
Pri terapiji s pomočjo živali je treba razumeti, da je to dolgoročno delo. Nič ni čez noč. Naši pari običajno hodijo v šole na 14 dni, zato traja dlje, da pride do spremembe. V večini primerov se opazi izboljšanje branja. Tudi veselje do knjige se poveča. Ob branju kužku učenci radi berejo, saj jih posluša kuža. Po naših izkušnjah je opaziti izboljšanje branja v enem šolskem letu.
Zakaj je ta vrsta terapije tako uspešna?
Živalim je popolnoma vseeno, kako smo oblečeni, kakšen avto, telefon ali hišo imamo, ali smo debeli, suhi, majhni, z očali, na vozičku ... Živali nas sprejmejo takšne, kot smo, in nas ne kritizirajo ali etiketirajo. Zato je ta način zelo uspešen. Na primer, imamo uporabnika, ki po poškodbi težko dvigne roko. Podamo mu žogico, ki jo mora vržti psu, s poudarkom, da mora vržti visoko. Psu je to igra, prav tako uporabniku in velikokrat se zgodi, da se za psa res potrudi. Veliko bolj kot, če bi delal s fizioterapevtom. Dejansko uporabnik pri delu z živaljo ne občuti, da je to terapija, pa čeprav izvaja vaje.
Jo lahko starši izvajajo tudi doma s svojimi otroki in štirinožnimi prijatelji?
Oblika terapije z živalmi pri nas uradno še ni uradno priznana, ponekod v tujini pa je to že bolje urejeno in jo krije zdravstveno zavarovanje. Bi si tudi pri nas želeli sprememb na tem področju?
Glede na to, da imamo ogromno dela in se vsako leto povpraševanje po naših obiskih ali individualnih terapijah povečuje, je terapija v bistvu že priznana. Ljudje so prepoznali dobrobiti. Le vlada je še tista, ki tega uradno ni prepoznala, a menim, da bo tudi to kmalu urejeno. Kljub temu da smo prostovoljci, jemljemo zadeve izjemno resno in odgovorno. Konec koncev delamo z občutljivo populacijo.
Zdravstveno zavarovanje je lahko rešitev, a tu bi verjetno naleteli na izvedbeni problem. Predvidevam, da bi z vzpostavitvijo takšne rešitve dobili tudi kvote, ki bi jih morali doseči. Pri delu z živalmi to ni mogoče, če hočemo, da žival ostane v dobri psihični in fizični kondiciji. Boljša rešitev bi bila, če bi bile naše ure dela plačljive. Tako kot v nekaterih državah. Konec koncev naše živali niso zastonj. Morajo jesti, včasih tudi dodatke. Skrbeti moramo, da so redno razglisteni, cepljeni, čisti, šolani ... In če žival zboli, ne more delati, pa še strošek imamo na veterini.
V društvu ste dejavni že vrsto let. Bi za konec izpostavili kak poseben primer, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Oh, primerov je vsako leto veliko. Je pa res eden, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin. Ko sva z mojim prejšnjim psom, tornjakom Skyjem delala v razvojnem oddelku vrtca, je bil tam deček, avtist. Ni komuniciral z nobenim, gledal je skozi okno in bil v svojem svetu. Če je Sky prišel v njegovo bližino, je deček večinoma gledal le njegov košati rep. Očesnega stika ni bilo, niti s Skyjem.
Nato je prišel ta dan, ko smo Skyja česali. Sky je ležal na boku in užival, ko so otroci prihajali do njega in se trudili ga počesati. Le ta deček ni želel priti. Čez čas pa se le prikaže pred mano in Skyjem, podam mu krtačo in začne krtačiti. Njegov pogled je bil usmerjen stran, tako da je z roko tu in tam le zadel Skyjev kožuh. V enem trenutku je deček obrnil glavo, dvignil pogled proti meni, se zazrl v moje oči in se mi nasmehnil. Sekunda nasmeha. To je bilo to. Vsakič, ko se spomnim tega, dobim mravljince. Nikoli več me ni pogledal. Za običajnega opazovalca mogoče to ni nič, nam pa je pomenilo ogromno. Ta dan sem šla domov po zraku, pet centimetrov nad tlemi.
