Že kot petletno dekletce je očetu med sprehodom zaupala, da bo, ko bo velika, »tista, ki operira«. Njen prvi »pacient« je bil kuža Muf, ki mu je povijala tačke in repek ter se tako igrala, da je zdravnica. Ko je mnogo let pozneje kot študentka medicine prvič stopila v operacijsko sobo, je takoj začutila, da je to tisto, kar si je od nekdaj želela početi. Po zaključeni fakulteti in opravljenem sekundariatu, je za dve leti odšla še na specializacijo iz splošne kirurgije na Irsko, potem pa se je vrnila v Slovenijo in nadaljevala pot na področju plastične kirurgije.
V tujini jo je najbolj navdušila povezanost in izjemno medsebojno spoštovanje med sodelavci na vseh ravneh.
Pa je razlika med tujino in nami v odnosu do pacienta?
Vse skupaj vodi eno vodilo – dobra skrb za pacienta. V vsakem trenutku je pacient na prvem mestu in to pacienti tudi čutijo. Posledično ti dajejo povratno energijo in takrat res začutiš, zakaj opravljaš poklic zdravnika. V bistvu bi to lahko počel za hobi, ne bi potreboval niti plačila, ker te napolni s tako energijo. Od jutranje kavice, ki jo imaš s kolegi, do celotnega odnosa med sodelavci, skrbi za pacienta in njegove bližnje … Vse skupaj je na tako visoki stopnji prijaznosti, človečnosti in profesionalnosti, da te potegne. In si želim, da bi se to vedno pogosteje dogajalo tudi v Sloveniji, kjer pacient spet postaja osrednje vodilo. Pomemben je tudi timski duh, sploh v kirurgiji. Mi smo ekipa. Vsi skupaj, od medicinske sestre do sprejemnega osebja, kirurga, anestezista in tako naprej. Moramo delovati kot ekipa. In to mi je pri mojem delu zelo všeč, da nisi solist.
Ste to vnesli tudi v svojo kliniko?
Zelo se trudim, da bi to vnesla tudi v svojo kliniko, predvsem ta odnos do pacienta in dober medsebojni odnos med sodelavci. Ker če hodiš srečen v službo, se to pozna in svoje delo opravljaš ne le dobro, ampak tudi odlično. V prvi vrsti te mora lastno delo veseliti. Zato zelo previdno izbiram sodelavce, zdravnike, ki delajo na naši kliniki, kot tudi preostalo medicinsko osebje. Ampak na koncu so glavno merilo naši pacienti in njihovo zadovoljstvo. In mislim, da tudi oni začutijo, da je v srcu klinike neka povezanost, dobra volja in spoštovanje do pacienta.
Zaposlili ste se v Celju in tam pridobivali izkušnje. Kakšni so vaši spomini na delo estetske kirurginje v bolnišnici?
Od nekdaj me je veselila plastična kirurgija, zato ker ima več podzvrsti. Ima rekonstrukcijski vidik, ko rekonstruiraš poškodbo ali posamezen ud, denimo rekonstrukcija dojke po rakasti bolezni … Drugi vidik je kirurgija roke, ko se replantirajo prsti, zlomi ali poškodbe rok. Nato je tu še zdravljenje opeklin. In šele zadnji vidik je estetska kirurgija. V času moje kariere v bolnišnici so me vse te oblike plastične kirurgije zelo prevzele. V estetski kirurgiji pa sem našla svoje poslanstvo, ker z njo omogočaš ljudem poleg zunanjega tudi neko notranje zadovoljstvo.
Imate kakšen konkreten primer?
Veliko ljudi gleda na plastično kirurgijo, sploh na estetsko kirurgijo, kot na nekaj zelo površinskega. Skoraj manjvrednega. Gre za to, da medicina v prvi vrsti zdravi. In najprej moramo poskrbeti, da bolnega človeka ozdravimo. Primer: imamo kožno znamenje, ki je rakasto. Seveda je najpomembnejše, da se to kožno znamenje izreže in se rak odstrani. To lahko naredi estetski kirurg, splošni kirurg, tudi dermatolog, ortoped ... Pomembno je, da se ta tvorba odstrani. Višja stopnja pa je način, kako je odstranjena. Lahko je ta rez tak, da se praktično ne vidi, lahko je brazgotina zelo nežna, lahko pa je tudi močno opazna. Seveda to na preživetje bolnika ne bo vplivalo. Preživel bo, ker smo mu odstranili raka. Ampak, ali bi se to dalo narediti na lepši način? In tukaj pride v ospredje estetska kirurgija.
Kaj vas je sploh pritegnilo k neinvazivni estetski kirurgiji?
Ti minimalni invazivni estetski tretmaji so mi zelo všeč, ker mislim, da so primerni prav za vsako žensko. Včasih me je malo zmotilo mišljenje ljudi, da so botulinski toksin, polnila, nitke in vsi ti minimalno invazivni posegi primerni samo za estradnice. Menim, da si vse zaslužimo biti lepe, če si to želimo, in da je to primerno prav za vsako žensko. Tako kot je postal obisk frizerja nekaj vsakdanjega, se mi zdi, da podobno vsakdanji postaja tudi obisk lepotnega kirurga. Nič ni narobe z naravnim staranjem. Če pa obstajajo pripomočki, ki so minimalno invazivni, varni in estetsko primerni, da smo videti še vedno naravno, potem ne vidim razloga, zakaj se jih ne bi posluževali. Danes skoraj ne vidimo več 40-letnice s sivimi lasmi, ker vse hodijo k frizerju. Podobno menim, da prihaja čas, ko tudi skoraj ne bo ženske, ki se ne bi posluževala teh tretmajev. Seveda, da je ob tem še vedno videti neizumetničeno in naravno.
Ali drži, da to ni več medicina? Da to lahko počne vsak?
Vsekakor so ti minimalno invazivni tretmaji še vedno pomemben del medicine. To niso kozmetični tretmaji. Kajti vse je lepo, dokler gre vse dobro. Če pa pride do kakšnega zapleta, pa je treba to znati rešiti. Ker se ukvarjamo z živimi ljudmi, gre lahko tudi kaj narobe. Lahko se pojavijo okužba, odmrtje kože, tudi slepota. Gre torej za zelo resne neželene učinke, ki se na žalost lahko zgodijo tudi najboljšemu strokovnjaku na tem področju. Vendar pa se ob pravilni uporabi izdelkov, primernem znanju anatomije ter izbiri ustreznih in kakovostnih proizvodov možnost omenjenih zapletov zmanjša na najmanjšo možno mero. Zato ne le obsojam, ampak tudi ne razumem raznih kozmetičark in drugih, torej ljudi izven medicinske stroke, ki se lotevajo teh stvari. Menim pa, da je to predvsem posledica premajhnega zavedanja, kaj vse gre lahko narobe. Vsekakor je to močno prisoten del medicine in tako mora tudi ostati.
Kako pomembno je torej izobraževanje na tem področju?
Izobraževanje o minimalnih invazivnih posegih je zelo pomembno zaradi tega, ker prihajajo novi trendi, novi izdelki in je smiselno biti v koraku s časom. Kajti danes lahko s še bolj neinvazivnimi metodami omogočamo rezultat, ki smo ga pred leti lahko dosegli le s skalpelom oziroma operacijo. Smiselno je seveda tudi osnovno znanje medicine, saj z enim tečajem ni mogoče osvojiti znanja anatomije, ki ga na fakulteti pridobivaš leto in pol. Vsekakor se s tem področjem ne more ukvarjati nekdo, ki ni iz medicinske stroke.
Kateri postopek v kliniki najraje delate?
V kliniki najraje operiram zgornje veke, torej opravljam blefaroplastiko. Veliko delam tudi labioplastik, operacij malih sramnih ustnic. Ogromno imamo izrezov vsakršnih znamenj, tudi nekaj operacij ušes … V naši kliniki vse posege opravljamo v lokalni anesteziji, kjer je potrebno neznatno okrevanje. Poleg teh operacij pa najraje apliciram botulinski toksin. Če bi mi nekdo rekel, naj izberem samo eno stvar, ki se mi zdi v estetski kirurgiji najbolj smiselna, bi se odločila za botulin. To je edina stvar, ki še deluje preventivno. Polnila denimo zapolnijo gube in povrnejo izgubljeni volumen, ne delujejo pa ravno preventivno. Botulin pa deluje preventivno, saj zmanjša krčenje mimičnih mišic in gube posledično sploh ne nastajajo več. Zato se mi zdi, da je ta preventiva še boljša od poznejše kurative.
Kako ženske doživljajo te tretmaje? Se vračajo in rečejo hvala? Ali se vrnejo in si želijo še več? Se ženska zna ustaviti?
Ženske zelo uživajo v teh tretmajih, so tudi zelo vesele. Velikokrat dobim tudi pohvalna sporočila v smislu »super ste«, »dobro se počutim v svoji koži«. Vsaj za moje stranke imam občutek, da so zelo v stiku z realnostjo. Želijo neko izboljšano, ne pa povsem drugačno verzijo sebe. Želijo biti le najboljše, kar so lahko. In zato se zelo dobro razumemo, rade se vračajo nazaj in zelo malo je takšnih, ki jih moram zavrniti in reči: »Dovolj je, dovolj sva naredili, ne potrebujeva več.« Večinoma kar gledamo v isto smer in se znamo tudi zaustaviti.
Kaj pa trendi v estetski kirurgiji? Je kaj, kar v preteklosti ne bi naredili, pa je sedaj priljubljeno?
Nekoč so bili trendi bolj stvar strokovnega mnenja. Sedaj pa se zlasti v tujini pojavljajo estradnice, ki narekujejo trende. Tako so bile na primer »kylie lips«, torej abnormalno povečane ustnice, pred dvema letoma zelo popularne. Potem so sledile t. i. »foxy eyes«, ko se dvignejo kotički lateralne obrvi do te mere, da je že skoraj groteskno. Vplivnice so zdaj tiste, ki narekujejo nove trende, najstnice pa jim potem seveda sledijo in pridejo z različnimi željami. Sem pa pri svojem delu opazila, da ženske, bi rekla tam po 30., še bolj pa po 40. letu, bolj vedo, kaj hočejo. Predvsem si ne želijo spreminjati sebe, ampak samo ustvariti svojo najboljšo različico. Medtem ko mlajše punce, stare nekaj čez 20, pridejo kdaj tudi s kakšno fotografijo in prosijo za poseg, ki realno ni izvedljiv. Ker mi nismo čarodeji, ampak se moramo prilagoditi tkivom, ki jih telo ima.
Daša, omenili ste najboljšo verzijo sebe. Ste vi ustvarili najboljšo verzijo sebe? Ste zadovoljni, ko se pogledate v ogledalo?
Zelo sem zadovoljna s svojim življenjem. Zelo mi je všeč, da sem končno našla neko notranje ravnovesje med časom, ki ga imam samo zase, in časom, ki ga namenim svoji družini in karieri. Kajti v obdobju ustvarjanja kariere je bolj ali manj vse podrejeno samo temu, da postaneš čim boljši na svojem področju in se zato posvetiš izključno karieri. Potem pride čas materinstva, ko vse posvetiš samo otroku. No, zdaj pa se mi zdi, da sem našla neko harmonijo med vsemi tremi Dašami –zdravnico, popotnico ter mamico in ženo.
Ste si kdaj predstavljali, da boste čez 30 let gladili gube?
Ko sem po končanem študiju pred leti kot prostovoljka delala na urgentnem centru v Novi Zelandiji ali pa pomagala ljudem v Keniji v okviru tropske medicine, je bila to povsem drugačna medicina od te, s katero se trenutno ukvarjam. Tisto je medicina v svoji najbolj osnovni, surovi obliki, ko res pomagaš ljudem zato, da preživijo. Ta medicina se ne da primerjati z estetsko kirurgijo, na primer glajenjem gub. Na to, kar počnem danes, gledam kot na izboljšanje kakovosti življenja oziroma nadgradnjo osnovnih standardov. Gre za dodatek h kakovosti življenja, če si posameznik to želi. In če ta možnost obstaja, zakaj si je ne bi privoščili? Bi pa vsekakor rekla, da so storitve estetske kirurgije luksuz.
Kaj štejete za poseben uspeh v svojem življenju?
Kot osebni uspeh si štejem, da imam super moža in dva zdrava otroka, pa tudi na svojo kariero sem ponosna. Da sem si ustvarila čudovito delovno okolje s svojimi puncami. Da imam odlične paciente, zelo »fajn« stranke. Se mi zdi, da v življenju privabljaš k sebi podobne ljudi, in sicer poslovno ter v osebnem življenju, in nekako verjamem v prelivanje energij v vesolju. Če stremiš k neki viziji in si ob tem še dober človek, se ti dobro vrača.
Kako si polnite baterije?
Od nekdaj zelo rada potujem, to je moja velika strast. Včasih sem bolj drzno potovala, zdaj z družino potujem bolj umirjeno. To je moj osnovni hobi. Zelo rada se tudi potapljam. Sem človek, ki se mu mora vedno nekaj dogajati. Na plaži ne morem sedeti pri miru več kot pol ure. V podvodnem svetu pa sem našla nek notranji mir, ko samo sem. In uživam v tem, da samo sem, četudi se okoli mene nič ne dogaja. Potapljanje me zelo pomirja. Tudi jadram rada. Nasploh opažam, da sem zelo vezana na vodo.
Ste človek z vizijo. Kje vidite kliniko čez 10, 15 let?
Predvsem si želim, da bi z mano delali zdravniki, ki so srčni, ne prevzetni, ki res dajejo pacienta na prvo mesto in znajo postaviti višje standarde od običajnih. Takšne, ki svoje delo opravljajo s srcem, kot da bi šlo za njihov hobi in so ob tem še zabavni. Vidim kliniko, kjer se sodelavci radi družimo med sabo in kamor pacient pride z veseljem. Torej kliniko, kjer se vsi izjemno potrudimo, da je vsem lepo.
Kakšen je vaš življenjski moto?
Ladje so najvarnejše v pristaniščih, ampak ladje niso bile zgrajene za to.
Katerih neinvazivnih estetskih posegov opravljate največ?
Največ neinvazivnih estetskih posegov je tretmajev z botulinskim toksinom. Sledijo tretmaji s polnili, s hialuronom, nekaj manj tudi z nitkami. Ampak botulin je tisti, ki je še vedno najpogostejši.
Kakšne so prednosti hialurona, kaj opažate pri svojem delu?
Prednost minimalno invazivnega tretmaja, ne samo polnil, tudi botulina, je v tem, da je za razmeroma dober rezultat potrebno minimalno okrevanje. Poudarjam razmeroma, ker nikakor ne moremo z minimalno invazivnimi tretmaji doseči enakega rezultata kot z operacijo. Vendar je okrevanje po takem neinvazivnem tretmaju praktično ničelno v primerjavi z večtedenskim okrevanjem. Tudi varnost vseh teh preparatov je bistveno večja v primerjavi z zapleti, ki so možni pri operaciji. In če začnemo razmeroma zgodaj, če je kandidat primeren, kar pomeni, da ima primerno kakovost tkiva, lahko res ustvarimo skoraj čudežne rezultate.
Česa se lahko nadejamo ženske v prihodnje?
Raziskave gredo v smer, da bi bili izdelki trajnejši. Veliko strank se potoži, da je botulin držal samo tri mesece ali da je polnilo že izginilo. Poznamo že trajnejša polnila, ampak žal niso varna. Zato gre razvoj predvsem v tej smeri, da bi s pomočjo hialurona različne zamreženosti ustvarili proizvode, ki bili trajnejši in ne bi držali samo šest ali osem mesecev.
