Okolje ima v konceptu trajnostnega razvoja osrednjo vlogo, čemur botruje tudi dejstvo, da je okoljska politika in zakonodaja izjemno obsežna, kompleksna in zahtevna. Poseben pomen je dobila z Evropskim zelenim dogovorom, s katerim je okoljska politika postala središče za oblikovanja drugih politik in strategij.
"Trajnostno poslovanje ni več izbira, temveč nuja za vsa podjetja in organizacije, ki načrtujejo poslovanje z mislijo na prihodnje generacije," je uvodoma dejala generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal. "Okolje je ne glede na postulate trajnosti že zaradi obsežnosti zakonodaje, ki se sprejema na ravni EU, ter zahteve zelenega prehoda, kjer je ponovno poudarjen okoljski del, najzahtevnejši in najobsežnejši del trajnostnega poslovanja in tudi trajnostnega poročanja velikih družb." Tu se z izjemnimi izzivi soočajo energetsko intenzivna podjetja, predvsem proizvodnja materialov. Evropa ne more brez energetsko intenzivnih panog, kot so jeklarska, kemijska, cementna in druge industrije, saj te oskrbujejo več ključnih vrednostnih verig, kar je razvidno tudi iz evropske industrijske politike. "Razogljičenje in modernizacija tega sektorja sta bistvenega pomena za samozadostnost Evropske unije, ki je danes vse preveč odvisna od uvoza strateških surovin in strateških materialov iz tretjih držav," je dodala Nahtigal.
Težave z onesnaženostjo z ozonom
"V Sloveniji se soočamo s prekomerno onesnaženostjo zunanjega zraka z ozonom," je povedala Tanja Koleša iz Sektorja za kakovost zraka pri ARSO. Po drugi strani je v zadnjih letih opažen trend znižanja ravni onesnaževal v zraku, pri čemer pa se pojavljajo epizode s čezmerno onesnaženostjo z delci v kurilnih sezonah. V poletni sezoni Koleša priporoča redno spremljanje ravni ozona in v času, ko je presežena opozorilna vrednost, upoštevanje priporočil v izdanih opozorilih. Pravi, da "lahko z majhnimi spremembami vsak prispeva k boljši kakovosti zraka".
Cilj sprememb je "čista, krožna in podnebno nevtralna industrija"
Direktorica GZS – Službe za okolje, podnebje in energijo Antonija Božič Cerar je predstavila najnovejše spremembe direktive o industrijskih emisijah, potrjene v aprilu 2024, ki predvsem od industrije zahteva temeljito preobrazbo do leta 2050. Poudarila je, da je cilj sprememb "čista, krožna in podnebno nevtralna industrija". Ob tem se je vprašala, "ali smo na pravi poti, da imamo v Sloveniji posebna pravila, ki odstopajo od EU zakonodaje in slovenska podjetja pogosto postavljajo v neenakopraven položaj napram tujim tekmecem".
Ana Stanič, E&ALaw, je predstavila evropske vidike novele ZVO, pri čemer se je osredotočila na 18. člen glede sosežigalnic. Opozorila je, da ta sprememba ni usklajena z evropsko zakonodajo. Pravila glede industrijskih emisij so urejena na ravni EU, ki jih morajo države vnesti v svojo nacionalno zakonodajo. BAT zaključki so avtomatično del slovenskega prava. Stanič pravi, da ni še povsem jasno, kaj bodo posledice eksplicitne kršitve BAT zaključkov, vendar pa bo, če bo Slovenija na njih vztrajala, to morala obrazložiti na EU ravni.
Tone Kvasič z MOPE je spregovoril o novostih, ki jih pripravljajo na področju obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja v luči ZVO-2a.
Polovica "zelenih" oznak ni verificiranih
Tatjana Orhini Valjavec z Direktorata za okolje MOPE je opozorila, da polovica vseh "zelenih" oznak, ki se uporabljajo v EU, ni verificiranih. To vodi do negotovosti in nezaupljivosti potrošnika, neenakih konkurenčnih pogojev za podjetja ter stroškov za podjetja v čezmejnem poslovanju. Da bi izzive glede 'zelenega zavajanja' (t. i. green-washing) odpravila, je Evropska komisija pripravila predlog Direktive o opolnomočenju potrošnikov za zeleni prehod in predlog Direktive o zelenih trditvah (GCD). Slednji določa minimalne standarde za to, kako podjetja utemeljujejo, sporočajo in preverjajo svoje okoljske trditve potrošnikom v EU ter ukrepe za nadzor naraščajočega števila okoljskih oznak in zagotavljanje zanesljivosti obstoječih oznak. Predvideno je dvoletno obdobje za prenos direktive, ko bo sprejeta, v nacionalni pravni red. Zatem pa bodo podjetja ob kršitvah podvržena plačilu kazni.
Solène Flahault iz Cosmetics Europe je izrazila skrb, da bi prišlo do pretirano restriktivnega pristopa do okoljskih trditev, kar bi lahko odvračalo inovacije in bi se administrativno breme za industrijo, zlasti mala in srednja podjetja, nesorazmerno povečalo. Možna splošna prepoved okoljskih trditev za izdelke, ki vsebujejo snovi, razvrščene kot nevarne za ljudi, bi lahko onemogočila komuniciranje bolj trajnostne možnosti za določene kategorije izdelkov (kozmetika z dišavami, eterična olja itd.) potrošnikom.
Kritični do zaprtja proizvodnje primarnega aluminija pri nas
Dr. Marko Homšak iz Taluma je poudaril, da je bila trajnost "vedno stalnica, a četudi pod različnimi imeni". Izrazil je obžalovanje, da se je v Sloveniji ustavila proizvodnja primarnega aluminija. Zakonodaja mora dati pravni okvir, vključno s spodbudami za podjetja. Velik poudarek vidi na prodajno nabavni verigi. Proizvodnja aluminija je energetsko intenzivna panoga in bo taka tudi ostala. Skupna poraba energije je bila v 2015-2018 1400 GWh/leto, danes 300-400 GWh/leto. Od tega polovico predstavlja elektrika, drugo polovico pa zemeljski plin. V Talumu so v zadnjih letih količino toplogrednih plinov zmanjšali že za več kot 80 %. Opozoril je, da sedaj primarni aluminij uvažamo iz držav s trikratnim ogljičnim odtisom. Kot izziv je navedel tudi strokovno in časovno zahtevne spremembe dovoljenj.
Dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta je poudaril, da potrebujemo veliko materiala in da je vprašanje le, od kod bo material prišel in kdo ga bo proizvedel. Kritičen je bil do zaprtja proizvodnje primarnega aluminija v Sloveniji, "ker je tipičen material, katerega pomen še narašča". Zato tudi ne vidi logike, da ga bomo sedaj uvažali. Po njegovem mnenju to tudi ni v skladu z Antwerpensko deklaracijo. "Če se ne bomo toliko deindustrializirali, se nam ne bo treba toliko reindustrializirati." Kot pravi Kržan, imamo znanje, razumevanje in etiko v družbi, da zmanjšujemo negativne oz. netrajnostne učinke materialov. Poleg stebra okolja pa je treba upoštevati tudi druga dva stebra trajnosti. Plastika je po njegovem mnenju preveč trajna, je pa tudi trajnostna. Jo močno zagovarja, je pa izpostavil, da je ta material treba dovolj resno uporabljati in dovolj pazljivo upravljati. Problem mikroplastike vidi v tem, da "ko uide v okolje, je ne znamo spraviti ven. Edina pot je, da je ne spustimo v okolje".
Tudi Telekom je po naravi trajnostno naravnan, pri čemer je pri njih najbolj izpostavljen družbeni vidik. "Energetska učinkovitost pride z roko v roki z gradnjo omrežja in povezovanja ljudi," je dejal Teodor Prosen. Izpostavil je pomen vzgoje kulture, povezovanja, sodelovanja, partnerstev, kar je izrednega pomena za doseganje trajnostnih ciljev in uspeha posameznih podjetij. "Vsi smo namreč del posameznih dobavnih verig," je dodal. Nekoliko kritičen je do izrazite ESG tekme, kdo je bolj trajnosten, kar je lahko celo škodljivo. Nenazadnje to vodi do greenwashinga in prekomerne regulacije, kar duši konkurenčnost.
Prihaja vavčer za trajnostno poročanje
Marija Čebular Zajec z ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport je napovedala vavčer za trajnostno poročanje za mala in srednja podjetja - za njih je sicer tako poročanje prostovoljno. Naslednje leto prihaja tudi vavčer za trajnostno poročanje za srednje velika podjetja. "Trajnost zame pomenijo tudi odnosi," je dejala, ko je izpostavila tudi neformalne stike. Možnosti v obliki razpisov je po njenih besedah veliko, le poiskati jih je treba. Na ministrstvu sicer precej delajo na trajnosti, a ne sistematično.
O vlogi Eurochambres je spregovoril Florian Schmalz. Njeno prednost vidi v tem, da predstavlja zelo širok nabor podjetij, kar daje stališčem veliko težo, in da se povezuje z drugimi organizacijami in združenji. V zadnjih petih letih opaža večji vpliv nevladnih organizacij, "katerih glas je pogosto bolj slišan kot glas ekonomije". Evropska trajnostna zakonodaja predstavlja oviro za konkurenčnost. ESG poročanje zahteva poročanje enormnega števila podatkov, je dejal.
Na dogodku je bila podeljena tudi nagrada okoljski trajnostni menedžer, edina tovrstna nagrada v Sloveniji. Nagrado Okoljski trajnostni menedžerka leta 2024 je prejela Justina Šepetavc iz Vipap Videm Krško. Justina Šepetavc je sodelovala pri nastajanju prvih referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah na področju papirništva. Vipap Videm je pod njenim okriljem pridobilo znak ecolable, ki temelji na jasnih, vnaprej določenih merilih okoljske odličnosti skozi življenjski cikel proizvoda.
Nagrado za življenjsko delo je prejel dr. Marko Homšak. Homšak je okoljski strokovnjak, ki je pomembno sooblikoval razvoj stroke v Sloveniji in s svojim bogatim znanjem približal razumevanje zahtevnega področja širši javnosti. Predvsem pa je s sodelavci poskrbel za trajnostno preoblikovanje tovarne Talum, kjer se je decembra 2023, po 30 letih službovanja tudi upokojil.
