"Zibelka" z belimi črkami piše na zeleni tabli v predmestju Berlina. Smerokaz kaže na potko, ki pripelje do nerjavečega ogrevanega zabojnika, na katerem je ročica. Pritisk na ročico odpre zabojnik – v njem so odejice, na njih pa pismo, na koga se lahko, če si premisli, obrne tisti, ki je odprl zabojnik; vanj namreč položi nezaželenega dojenčka in ga s tem prepusti socialni službi. Zabojniki so vedno nameščeni v bližini bolnišnic, da lahko takoj po zvočnem opozorilu, da je nekdo odprl in nato zaprl zabojnik, medicinske sestre prevzamejo otroka.
V zadnjih desetih letih, še posebej pa od izbruha krize naprej, je tako imenovani zabojnik, ki se je uveljavil v srednjem veku, vse bolj popularen, poroča BBC. Vse kaže, da bodo morale države namestiti celo več zabojnikov. Nemčija, Avstrija, Belgija, Poljska, Italija, Švica, Litva, Slovaška, Češka, Romunija, Madžarska, celo Vatikan so države, ki imajo zabojnike za otroke.
Zabojniki dajejo potuho ali rešujejo življenja?
Mnenja strokovnjakov glede zabojnikov so deljena. Otroška psihologinja Maria Herczog jim nasprotuje, saj pravi, da so nevarni za noseče ženske: "Nosečim ženskam dajejo napačno sporočilo, češ da lahko skrivajo nosečnost, donosijo otroka in ga nato rodijo naskrivaj v nemogočih razmerah, nato pa ga zapustijo." Ena od raziskav na Madžarskem je tudi pokazala, da v zabojnikih končajo tudi otroci, ki se jim matere niso nujno odrekle, ampak jih prinesejo zvodniki in sorodniki.
Zagovorniki med številnimi navajajo zadnji primer iz Nemčije, kjer se je ravno končalo sojenje materi, ki je z balkona v petem nadstropju vrgla dojenčka. Kot pravijo, bi več zabojnikov po državi lahko spodbudilo mater, da bi dojenčka položila vanj, ta pa bi bil še danes živ.
Da bi uvedli zabojnike za otroke, razmišljajo tudi na Nizozemskem. Za zdaj naj bi enega namestili v glavnem mestu.
