Igor KostinBilo je kot življenje v drugi dimenziji. Ruševine reaktorja, ljudje v zaščitnih oblekah in maskah, begunci. Vse je odražalo vojno stanje.
Kljub izrednemu pogumu, po mnenju mnogih tudi izredni neumnosti, se je Kostin domov vrnil brez vsega, saj so bile vse slike zaradi prevelike stopnje radioaktivnosti popolnoma črne. Neuspeh pa raziskovalnega fotografa ni zaustavil, tako da se je kaj kmalu vrnil v Černobil in skupaj s peščico drugih drznih iskalcev slikovne resnice beležil posledice jedrske katastrofe. Dejstvo je, da so bili prav fotografi tisti, ki so svetu razkrili razsežnosti nesreče in posledice radioaktivnega sevanja.
Več fotografij poškodovanega reaktorja in njegove okolice si oglejte TUKAJ.
Četrt stoletja po 26. aprilu 1986, ko je eksplozija v jedrskem reaktorju sevanje ob pomoči vetrov in zračnih mas ponesla po vsej Evropi, so Kostinovi spomini, ujeti v fotografski objektiv, še vedno izredno živi in neverjetno zastrašujoči. Posameznika fotografije zmrazijo še toliko bolj zaradi dejstva, da se japonski strokovnjaki še vedno borijo zajeziti sevanje iz nuklearke Fukušima, ki je bila poškodovana ob potresu in uničujočem cunamiju.
"Odprl sem vrata in slikal. Kakšna neumnost!"
Na svojem prvem potovanju na ukrajinsko strogo varovano območje je posledice nesreče beležil skozi okna vojaških helikopterjev. Spomni se pogovora pilota z nadzornikom operacije o previsoki stopnji radiacije: "Vrata in okna helikopterja so zatesnjena, svinčen ovoj nas za zdaj še ščiti. Ruševine reaktorja vidim na svoji desni strani. Od njega smo oddaljeni le 50 metrov." Kostin je v tistem trenutku odprl vrata helikopterja in začel fotografirati. "Kakšna neumnost. Posnetki so bili zaradi previsoke stopnje sevanja popolnoma črni," je dejal v intervjuju za Associated Press (AP).
Kljub neverjetni predrznosti so ukrajinske oblasti devet dni po katastrofi Kostinu in še dvema fotografoma dovolile, da so se še enkrat grozljivo približali reaktorju. Danes 74-letni Kostin je bil v skupini "likvidatorjev", vojakov, ki so bili prisiljeni, da se brezupno borijo s posledicami katastrofe. "Splezal sem na streho objekta, ki je bil poleg uničenega reaktorja, in posnel vojake, ki so odstranjevali ruševine. Moral sem biti izredno hiter. Šteli smo sekunde. Ena, dva, tri … Ko smo prišli do 20, smo morali zapustiti streho. Šlo je za najbolj kontaminirano območje. Stopnja sevanja je bila nad 1.500 milisivertov. Smrtna doza je okoli 500 milisivertov," poudarja Kostin.
Spomnimo, da odmerek 250 milisivertov, prejet v 24 urah, lahko povzroči milo radiacijsko bolezen, ni pa smrtno nevarna. Za primerjavo, vsako leto ljudje prejmemo približno dva milisiverta naravnega sevanja.
"Življenje fotografa je kot življenje lovca"
Kostin v intervjuju pove, da je življenje fotografa kot življenje lovca. "Po Černobilu se je vse spremenilo. Od tistega trenutka dalje sem poznal občutek, ko te zasleduje neviden, a smrtonosen sovražnik."
Kostin je med vsemi fotografi černobilske nesreče najbolj znan, a ni bil prvi. Anatoliju Raskazovu so kot članu osebja jedrske elektrarne omogočili dostop do reaktorja na dan eksplozije. 26. aprila ob 12. uri, slabo uro po nesreči, je posnel video in fotografije ter jih poslal komisiji, ki je delovala nedaleč od prizorišča nesreče. Posnetke je še isti dan uničila sovjetska tajna policija. Raskazov je lani umrl za posledicami raka ščitnice in krvnih bolezni, ki naj bi bile posledice radiacije.
12. maja leta 1986, skoraj dva tedna po eksploziji, je vodilni sovjetski časnik Pravda objavil prve fotografije reaktorja. Iz helikopterja, le 25 metrov od reaktorja, jih je posnel fotograf Volodimir Repik.
