Zgodba Necle Camuz in njenega sina Yagiza je ena od tistih s srečnim koncem. Po silovitem potresu, ki je stresel Turčijo, je namreč upanja, da bi pod ruševinami našli preživele, čedalje manj. Potres je do zdaj zahteval več kot 34 tisoč življenj, bojijo pa se, da bo število preseglo 50 tisoč žrtev.
Necla Camuz je 27. januarja rodila drugega sina, ki mu je nadela ime Yagiz, kar pomeni "pogumni". Deset dni kasneje so se ob 4.17 stresla tla v provinci Hatay. Necla, ki je v tistem trenutku dojila sina, se je nekaj trenutkov kasneje znašala pod ruševinami.
Necla je z družino živela v drugem nadstropju novejše petnadstropne zgradbe v kraju Samandag. "Ko so se začela tresti tla, sem želela do moža, ki je bil v sosednji sobi, on pa je hotel priti do mene," je povedala za BBC. "Ko je poskušal priti do mene skupaj s starejšim sinom, je nanju padla omara." Necla je ostala ujeta pod ruševinami z mlajšim sinom v naročju. Omara, ki je padla na tla poleg njiju, jima je rešila življenje, saj je preprečila, da bi nanju padel večji kos betona.
Ujeta v istem položaju sta ostala skoraj štiri dni. Necla ni videla ničesar okoli sebe, zato se je morala zanesti na svoje druge čute. Veliko olajšanje jo je prevelo, ko je začutila, da sin še diha. Sama je imela sprva nekaj težav z dihanjem zaradi vsega prahu. Razen omare, nežne kože novorojenega otroka in oblačil, ki jih je imela na sebi, je okoli sebe čutila le beton in ruševine.
V daljavi je lahko slišala zvoke. Poskušala je klicati na pomoč in tolči po omari, da bi jo kdo slišal, a zaman. "Je kdo tam? Me slišite?" je vpila. Kmalu ji je postalo jasno, da se lahko zgodi, da se na njene klice na pomoč ne bo nihče odzval. "Bila sem prestrašena," je povedala.
"Veliko stvari načrtuješ, ko imaš novorojenčka in potem ... nenadoma si pod ruševinami," je dejala. Vedela je, da mora poskrbeti za sina. K sreči ga je lahko v času, ko sta bila ujeta, dojila. Pri sebi nista imela ne vode ne hrane, ki bi jo ona lahko zaužila. Iz obupa je neuspešno poskušala piti svoje mleko.
Pod ruševinami je lahko slišala stopinje in glasove nad seboj ter odstranjevanje ruševin, a je bilo vse zelo oddaljeno. Da bi varčevala z energijo, se je odločila, da ne bo klicala na pomoč, če se glasovi ne bodo približali mestu, kjer je bila ujeta.
V času, ko je bila ujeta, je razmišljala o svoji družini – otroku, ki ga je držala v naročju, možu in sinu, ki sta ostala ujeta v ruševinah. Strah jo je bilo, kaj se je zgodilo z drugimi sorodniki. Nad mislijo, da bo spet zagledala luč dneva, bi skoraj obupala, če ne bi bilo poleg nje sina. Yagiz je večino časa prespal, ko se je v joku zbudil, pa ga je dojila, dokler se ni spet pomiril.
Po skoraj 90 urah pod ruševinami je Necla zaslišala pasji lajež. Sprva se ji je zdelo, da sanja, nato pa so lajanju sledili glasovi reševalcev. "Ali ste v redu? Enkrat potrkajte za da," je slišala z druge strani. Reševalni ekipi istanbulskih gasilcev se je uspelo dokopati do nje. Ko so jo vprašali, koliko je star Yagiz, ni vedela, kako naj odgovori, saj ni imela občutka, koliko časa sta bila ujeta pod ruševinami. Dečka je predala reševalcem, ki so nato še njo odnesli s kraja na nosilih.
V bolnišnici so jo pričakali sorodniki, ki so ji povedali, da sta mož in triletni sin v bolnišnici v provinci Adana, saj sta utrpela hujše poškodbe nog. Necla in Yagiz nista resno poškodovana. Iz bolnišnice so ju izpustili po 24-urnem opazovanju, navaja BBC.
V potresu je družina ostala brez doma. Zdaj so si zatočišče skupaj s še nekaj drugimi sorodniki poiskali v enem od šotorov, kjer en drugemu vlivajo upanja. Necla pravi, da ji je sin rešil življenje. "Mislim, da če moj otrok ne bi bil dovolj močan, da je prestal to, tudi jaz ne bi bila," je pojasnila. Zdaj si želi le, da njenemu sinu ne bilo treba nikoli več izkusiti česa takega. "Vesela sem, da je novorojenček in da se ne bo ničesar spomnil," je dodala.
Zakaj pa so dojenčka zavili v alufoljo? A so ga potem dali v pečico, hehehe.