Med mandati se politiki honorarnih zaslužkov branijo zaradi možnih škandalov, ki bi jih lahko stali položaja. Tisti na visokih mestih pa se pri tem vendarle zavedajo, da pravi denar začne pritekati takrat, ko politični parket že zapustijo.
V nadaljevanju pregled nekaj takšnih „zaslužkarjev“:
Bill Clinton; za časa predsednikovanja se je potožil nad praznim žepom, saj je za kar nekaj sodnih procesov moral plačevati drage odvetnike. Z denarnimi skrbmi se po izteku mandata gotovo več ne obremenjuje; nekdanji ameriški predsednik za enourni govor zaračuna več deset tisoč dolarjev. Njegov letni zaslužek je ocenjen na več kot osem milijonov evrov.
Tony Blair: britanski premier je po predčasnem odstopu s položaja postal kar velik zaslužkar. Londonski Times piše, da naj bi v dveh letih samo z govori zaslužil okrog 12 milijonov evrov. Poleg tega služi kot svetovalec nekaterih velikih družb, medtem ko mu stroške pokriva funkcija odposlanca za Bližnji vzhod.
Dick Cheney: ko je george Bush starejši leta 1992 izgubil volitve, je Cheney stolček obrambnega ministra zamenjal za fotelj vodje močne družbe Haliburton in postal milijonar. Ko je oblast prevzel Bush mlajši, je Cheney postal podpredsednik, še naprej pa si račun polnil s Halliburtonom, ki mu je zagotavljal velike posle. Med drugim tudi za vojsko v Iraku. Ne brez provizije, se razume.
Gerhard Schröder: nemški socialdemokratski kancler se je rad pohvalil okrog dobrih odnosov z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Nekdanji KGB-jevec je očitno čutil, da se mora nemškemu prijatelju oddolžiti, tako da mu je po porazu na volitvah zagotovil lepo službo. Schröder je postal šef plinovoda Severni tok, Gazprom pa sponzor Schröderjevega kluba Schalke 04.
Mihail Gorbačov: junak perestrojke je po prevratu začel služiti velike vsote denarja s svojimi govori na zahodu. Na začetku devetdesetih let je samo za en nastop prejel tudi več deset tisoč evrov. V zadnjih letih je število vabil upadlo, ne pa tudi bančni račun. Med drugim je pristal tudi na snemanje reklam za modno znamko Louis Vuitton.
Joschka Fischer: karizmatični politik, ki je zaslužen, da so zeleni prvič vstopili v nemško vlado, je po porazu na volitvah sprejel povabilo enega izmed univerzitetnih centrov v Ameriki. Tudi ta nekdanji veliki nasprotnik velikih svetovnih korporacij in kapitalističnih usmeritev je nazadnje pokleknil. „Zelenega“ Fischerja je kot svetovalca pred letom dni angažiral bavarski industrijski velikan BMW. Njegova plača je poslovna skrivnost, jasno pa je, da se govori o več deset tisoč evrih. Tudi Fischer pa si – tako kot številni nekdanji aktivni politiki – bančni račun pomaga polniti z govori oziroma nastopi.
