Strašljiva izpoved: "Prijateljice so začele kričati: Ostani z nami, ne zaspi."

Topel obrok, miren sprehod skozi mesto, dostop do interneta. Stvari, ki jih večina od nas jemlje za nekaj samoumevnega, so bile nekoč za 25-letnega Omarja veliko razkošje. Prihaja namreč iz Venezuele, kjer že dolgo vlada huda kriza. Ogromna inflacija, pomanjkanje hrane in zdravil, nasilje. Vse to je Omar doživel na lastni koži. Z mnogimi travmami in brazgotino na levi strani glave (foto zgoraj), grenkim spominom na policista, ki je streljaj nanj, se je v upanju na boljši jutri že pri 19-ih letih odpravil v Argentino, sedaj pa je pristal v Dominikanski republiki. V svojo domovino se ne želi vrniti, pravi. Kaj vse se mu je v 25. letih življenja zgodilo, je razkril za Žurnal24.

O Venezueli slišimo veliko slabih stvari. Ljudem primanjkuje hrane, zdravil … Ta kriza se je začela že pred vašim rojstvom in situacija se še vedno ne izboljšuje. Kaj bi moral svet vedeti o Venezueli?
Zavedati bi se morali, da odločitve, ki jih vsak dan sprejemajo, korak za korakom spreminjajo celo državo oziroma način razmišljanja. Radi generaliziramo – to se je zgodilo zaradi politike, to se je zgodilo zaradi gospodarstva – jaz pa mislim, da razlog tiči v načinu razmišljanja ljudi, v načinu razmišljanja celega naroda. Ljudje drug drugega posnemamo.

Torej za perečo situacijo v Venezueli krivite ljudi in ne politike?
Tako je. Ljudje sprejemajo slabe odločitve. Ko je vladal Chavez, je pomagal revežem, ki jih je bilo takrat zelo veliko. Bil je njihovo edino upanje. Takrat se je država razdelila na dva dela – na tiste, ki so dobili pomoč, in na tiste, ki so zaradi te pomoči izgubili svojo lastnino. Država je na primer nacionalizirala zemljišče in tam postavila stavbo za revne. Tako je prišlo do sporov, ki so pripomogli k uničenju države.

Iz Venezuele je zbežalo 6 milijonov ljudi. Zakaj ste se vi odločili za odhod?
Prijateljici sem pomagal pri študijskem projektu. V goratem predelu mesta smo snemali kratek film. Ker tam nismo imeli signala, nismo vedeli, da je v mestu izbruhnil nasilen protest, na katerem so bili tudi predstavniki "los tupamaros", nekakšne vojske civilistov, ki jih podpira venezuelska vlada. Oboroženi do zob se naokoli prevažajo na motorjih. Ko smo prišli do vhoda v mesto, jih je tam mrgolelo. Videli so, da imamo kamero in začeli so nam slediti, da bi nam opremo odvzeli, ker so mislili, da jih snemamo. Pred nas so na avtocesti metali ovire, da bi nas zaustavili. V avtu sem bil s tremi dekleti, vozila je prijateljica. Nenadoma so začeli streljati. Ustavili so se šele, ko je bil avtomobil preluknjan. Naboj je oplazil mojo glavo. Nisem čutil, da me je zadel, le slišal nisem več na tisto uho. Nato pa so prijateljice začele kričati: "Ostani z nami, ne zaspi." Šele nato sem potipal glavo in videl kri. Zatekli smo se v hotel in se skrili. Na recepciji smo poklicali policijo, ki je poklicala reševalce. Nisem hotel v bolnišnico.

Zakaj ne?
Bal sem se, da nam bodo sledili. Reševalko sem držal za roko in jo prosil, naj me ne zapusti, ker me bodo sicer ubili. V tem mestu imamo dve bolnišnici, ena je univerzitetna, ki ne podpira vlade, druga je javna. Protestnike ponavadi prepeljejo v univerzitetno, če jih v javno, od tam ne pridejo živi. Mene so odpeljali v javno ... Takoj, ko sem izstopil, sem na urgenci opazil moške, ki so nekoga čakali. V srcu sem vedel, kdo so. Nekaj mi je reklo, da je to moj konec. Ko sem zdravnici povedal svoje ime, so ti moški pristopili in me vprašali po osebnih podatkih ter kako je prišlo do rane. Zlagal sem se, da mi je ime David in da so me oropali na avtobusu. Zdravnica je vedela, da lažem. Rešila me je, ko mi je povedala, po katerem hodniku lahko zbežim ven. Prijateljica je poklicala mamo, ki je bila na srečo v bližini. V parkiranem avtomobilu smo čakali nekaj ur, saj je policija obkrožila bolnišnico. Nato sem šel v drugo bolnišnico, kjer sem dobil šive. Zdravnik mi je povedal, da me je zadela policijska krogla. Policist v civilu se je pridružil tupamarosom, kar je v Venezueli običajno. Tako, da policija, vojska in še ta tolpa podpirajo vlado. 

Kako ste si opomogli od tega šoka?
Že prej sem vedel, da policiji ne moreš zaupati, a to, da me je policija ustrelila, je bilo zame preveč. Hiše si zaradi povoja okoli glave en mesec nisem upal zapustiti. Počasi sem se le opogumil in šel nazaj na univerzo, a hitro spoznal, da je preveč stresno. Ko je ura odbila pet popoldan, sem moral domov, ker sem se bal noči. Ko sem bil sam, sem doživljal napade panike, ko sem slišal motorje in je počilo, je zame to zvenelo kot strel. Nato sem dobil ponudbo, da bi produciral venezuelski filmski festival. Med festivalom so spet izbruhnili protesti, spet je prišlo do streljanja med opozicijo in tupamarosi. Sredi ulice sem zmrznil, nisem se mogel premakniti, okoli mene pa so leteli metki. Na srečo me je prijatelj potegnil na varno. Spomnim se tudi travme po protestu leta 2013, ko zaradi barikad en mesec nisem mogel iz svojega študentskega stanovanja – niti po hrano nisem mogel, ker so se protesti odvijali pred mojim blokom. Ko sem le šel ven, sem videl, kako so tupamarosi brcnili nosečnico. Tega nikoli ne bom pozabil. Njen trebuh se je kot balon, ko spusti zrak, sploščil. A dogodek med filmskim festivalom je bila tista pika na i, ko sem si rekel, da tukaj ne morem več živeti. Želel sem si le normalnega življenja.

Vas je družina pri odločitvi, da zapustite državo, podprla?
Ne, niso mi želeli pomagati. Veliko sem delal, a denarja nisem imel. Prijateljica mi je pomagala kupiti letalsko vozovnico, drugi prijatelj mi je dal nekaj gotovine. V Argentino sem prišel s 100 dolarji. Tam me je pričakal bivši partner. Tri dni pozneje sem že našel službo kot montažer pri neki oddaji. Na poti v Argentino sem spoznal veliko Venezuelcev, ki niso imeli take sreče kot jaz in so pot iz Venezuele do Brazilije, kjer so se nato vkrcali na letalo, prehodili. Njihove zgodbe so me globoko ganile. Ko sem izstopil iz letala, sem dve uri jokal. Prijatelji so mi kot dobrodošlico priredili večerjo. Ves čas sem govoril, da je preveč hrane, kdo bo to pojedel, preveč je vsega. Tako krivega sem se počutil, ko sem lahko med enim obrokom jedel meso, klobase … Spomnim se, kako so se v Venezueli shirani otroci prepirali s srakami za ostanke hrane, ki so jih našli v smeteh. Ta prizor mi je ostal v glavi. Tukaj se z Venezuelci, ko slišimo, kako se nekdo pritožuje, da ni lososa, le spogledamo. Za nas ni lačen le otrok v Afriki, ampak tudi otrok v Venezueli. Ko sem videl, da se po Argentini prosto sprehajajo z mobilnim telefonom v roki in da je povsod dostop do interneta, da se naokoli sprehajajo sredi noči, sem bil šokiran. Od malega sem bil vajen, da to ni normalno v moji državi. Zanimivo je gledati obe plati kovanca. To mi je dalo perspektivo, ki je drugi, ki nimajo takih izkušenj, ne morejo imeti.

Zakaj vas starši niso podprli?
Ker sem bil edinec. Bali so se, da me bodo izgubili. Po očetovi strani imam sicer dva polbrata, a vzgojen sem bil kot edinec. S starši se pogovarjam vsak dan. Dobro sta. Mama je učiteljica v šoli, na kateri so otroci bogatih staršev, ki ji radi pomagajo. Sicer mama zasluži le 10 dolarjev na mesec. S tem ne moreš kupiti niti škatle jajc. Ta ponavadi stane 20 dolarjev. 

Kako ljudje preživijo?
Odidejo ali pa jim družina, ki živi v tujini, pošilja denar. Težava ni le hrana. Pred dvema letoma je umrla moja sestrična. Imela je bolezen, ki je v Venezueli niso mogli pozdraviti. Vsak dan umre kakšna mlada oseba, ker ni zdravil ali pa je ne znajo pozdraviti oziroma je zdravljenje predrago. 

Zakaj vaša družina ne želi zapustiti države?
Moja mama vedno pravi, da ne želi zapustiti svojih ljudi, svojih prijateljev, da je stara in da ne bi prenesla, če bi ji v tujini kdo rekel, naj se vrne v svojo domovino. Razumem jo, saj sem takšne ksenofobične napade doživel v Argentini. 

Od odhoda se v Venezuelo še niste vrnili?
Ne, že pet let ne in se tudi ne nameravam. Zdaj bi bilo težje oditi. Lahko ti prepovedo odhod, vzamejo potni list … Pa tudi dražje je. Vse to me straši. 

Kakšna pa je tam situacija zaradi covida?
V enem mestu na dan umre tudi 200 do 1000 ljudi. Obstajajo le zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki so izjemno drage, še bolj kot v ZDA. Moj oče prihaja iz bogate družine, moja mama pa iz revne. Jaz sem odraščal pri mami. Zaradi korone sem po mamini strani družine izgubil babico, dva bratranca in teto. Niso jim pomagali, ker so revni. Nerad razmišljam o tem, ker se bojim, da bi padel v težko depresijo, iz katere ne bi našel izhoda. 

Kako ste pristali v Dominikanski republiki?
V Argentini sem doživljal težke čase, med drugim se je končala moja zveza, in ravno v tem trenutku mi je prijateljica, ki je v Dominikanski republiki študirala, povedala, da ima službo zame … Poslal sem življenjepis in prišel v manj kot enem tednu v ta raj. Lepo mi je tukaj. Veliko je Venezuelcev, s katerimi sem se povezal. Sedaj sem bolj srečen, ker sem se nekako spet vrnil h koreninam.