"Vedela sem, da je prijateljica mrtva. Mislila sem, da se bo (Breivik op. p. ) vrnil, zato sem zaprla oči in zadržala dih. Slišala sem policijo, ki je prišla, a nisem slišala nobenega strela. Želela sem zavpiti, a nisem mogla. Poskušala sem premakniti nogo, da bi videli, da sem še živa. Policista sem vprašala, ali je moja roka še tam. Prosila sem ga, naj z mojega prsnega koša previdno odstrani mrtvo najboljšo prijateljico, da bom lahko zadihala."
Tako je danes pričala Hanne Hesto Ness, ki jo je Breivik ustrelil v roko, ramo in grlo.
Kot še poroča Sky News, je 250 navzočih v dvorani ob pričanju onemelo in celo zajokalo. Nessova je bila med pokolom prisiljena ostati na tleh vsaj štiri ure, saj se je bala, da se bo Breivik vrnil in jo ubil.
Danes pa je pričal tudi Hussein Kazemi, ki je v boju za življenje ranjen skočil v vodo. "Slišal sem strele v skale okoli mene, zbal sem se za življenje in se potopil pod vodo," pojasnjuje 20-letnik.
"A ko sem priplaval na površje in odprl oči, je bilo morje rdeče obarvano, okoli mene pa so plavala trupla," je dodal.
Kot je še povedal, je Breivik mladino med pokolom na otoku Utoya nagovarjal s "prijaznim glasom". Spraševal jih je, ali so videli napadalca, saj jih je želel prepričati, da je on policist, ki jih bo rešil.
