Didacienne "Dida" Nibagwire ob spominu na otroštvo najprej pomisli na bežanje. Bežali so ves čas, čeprav kot sedemletna deklica ni najbolje razumela, zakaj eno afriško pleme Hutuji napada njeno pleme Tutsije in zakaj nihče od zunaj ne ukrepa.
Najprej so ji ustrelili očeta, nato so napadli mamo: "Na hrbet so ji prislonili kopje, nato so ustrelili mojo mlajšo sestro, drugi sestri so odsekali nogo. Potem so zabodli mamo, a ni umrla. Mojo sestro je prosila, naj ji prinese vodo, a ta si ni upala iz hiše. Mama je umrla," za CNN pripoveduje Dida. Pisalo se je leto 1994 in stara je bila sedem let.
Odvržena v jamo trupel
Morilci so odvrgli še granato, ki je poškodovala Didino starejšo sestro Claire. Ker je njena kri poškropila tudi Dido, ki je bila od strahu paralizirana, so mislili, da sta obe deklici mrtvi in ju pustili.
Zvečer sta se obe deklici odpravili na pot iskat preživele Tutsije. Zajela ju je skupina vojakov in ju vrgla v jamo, polno trupel. "Prosila sem jih, naj nama odpustijo," se spominja Dida. Nato je vprašala sestro, ali sta mrtvi.
Zgodba, kako se je rešila iz jame, je precej nepovezana. Nek moški je ven potegnil njeno sestro Claire, Dide pa ni uspel, ker je bilo na njej preveč trupel. Nato je Claire predlagala, da gre nazaj v jamo in naj reši raje Dido. Spomni se še nekega moškega v jami, ki je bil tudi živ, a ga ni bilo mogoče potegniti iz jame. Na koncu je preživela le Dida.
"Moja obveznost je, da živim"
In kako je lahko po vsem tem zbrala moči in postala izobražena uspešna ženska? Didin odgovor je kratek: "To je moja obveznost. Moram narediti nekaj dobrega za svojo državo … Vprašam se, zakaj sem preživela, zakaj ne moja mlajša sestra, brat … In nato si odgovorim, da verjetno Bog želi, da naredim nekaj."
