Anonimni video posnetek, ki je bil prejšnji teden objavljen na spletu, prikazuje na stotine moških, oblečenih v vijolične in oranžne jopiče z napisom "Center za pridržanje Kašgar". Z vlakom so ji pripeljali pred taboriščni center Kašgar, kjer jih je spremljalo več deset oboroženih policistov. Ujetniki so imeli obrite glave, roke zvezane za hrbet, oči pa zakrite s črnimi trakovi.
Kitajsko zunanje ministrstvo posnetka ne komentira. So pa v izjavi za CNN, 4. oktobra povedali, da dogajanje v Xinjiangu ni bilo nikoli povezano z etničnimi pripadnostmi ali religijami. Prevoz zapornikov naj bi bil povezan zgolj z običajnimi sodnimi dejavnostmi.
Na Kitajskem zapornike pogosto prevažajo z zakritimi očmi, vendar ni jasno ali so pridržani zaradi kaznivih dejanj ali drugih razlogov. V zadnjih dveh letih in pol je Kitajska pridržala na stotine tisočev muslimanskih Ujgurjev. Na eni strani Peking to početje opisuje kot "prostovoljne tabore za deradikalizacijo" in "centre za poklicno usposabljanje". Na drugi strani pa zaporniki pravijo, da so ti centri kot taborišča za internacijo, mučenje in prisilno politično izobraževanje pod grožnjo nasilja.
"Dokazi kažejo na Xinjiang"
Zahodna obveščevalna služba je za CNN povedala, da verjamejo, da gre za verodostojen video, zato je potrebno Kitajsko postaviti pred izziv upoštevanja človekovih pravic. Mnoge države jo namreč podpirajo, ne da bi razumele dogajanje z etnično skupino Ujgurov.
Nathan Ruser, raziskovalec in kitajski strokovnjak za strateško politiko iz avstralskega inštituta, ki je analiziral video posnetek, meni, da naj bi video bil posnet avgusta 2018, lokacija pa naj bi bila na postaji v Kuresi, blizu mesta Korla v osrednjem Xinjiangu.
Ameriški državni sekretar Mike Pompe je države po vsem svetu pozival, naj se "upirajo zahtevam Kitajske po vrnitvi v domovino" in dejal, da Kitajska poskuša izbrisati lastne državljane v Xinjiangu. Hua Chunying, tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva je njegovo izjavo označila za "skrajno klevetniško in neutemeljeno". Dodala je poziv Pekinga na ameriške uradnike, da naj bodo objektivni in pravični ter naj ne sprejemajo dvojnih standardov proti terorizmu.
Medtem, ko so ZDA in nekateri njeni zavezniki odkrito obsodili kitajske ukrepe v Xinjiangu so številne države muslimanskega sveta, ki poslujejo s Kitajsko, v svojih izjavah previdnejše. Kar nekaj muslimanskih držav zagovarja Pekinško politiko v tej regiji.
"To sem bil nekoč jaz"
Amanhan Seeit in Omerbek Bikali sta nekdanja pripornika, ki sta bila priprta v enem izmed taborišč v Xinijangu. Oba sta muslimana etnične skupine Kazakh. Dogajanje, ki sta ga videla na videu jima je bilo zelo znano. Amanhan, je dejal, da je bil leta 2018 pridržan iz neznanih razlogov. Bil je priča podobnemu dogajanju. "Posedli so nas točno tako, kot je prikazano na posnetku, roke in noge so vklenili z lisicami, na glavo pa so nam nadeli maske". Po nekaj mesecih so ga izpustili. Zdaj živi v Kazahstanu, državi na zahodni meji Kitajske.
Podobno zgodbo ima Omberek Bikali, ki sedaj živi na Nizozemskem. V letu 2017 so ga za več mesecev pridržali v kitajskem taborišču. Taborišče je opisal kot pekel, kjer so ga redno mučili. "Naredili so nas telesno šibke, zato, da se ne bi mogli upreti".
"Omejena regija"
Xinijang je avtonomna regija na skrajnem zahodu države, v kateri živi približno 22 milijonov ljudi. Večino prebivalstva predstavlja muslimanska etnična skupina Ujgurji. Glede pričujočega dogajanja nekateri Ujgurji trdijo, da so taborišča del Pekinškega "kulturnega genocida", s katero naj bi oodpravili ujgursko religijo in kulturo ter jih tako približali kitajskemu večinskemu prebivalstvu Han.
Shohrat Zakir, guverner Xinjianga in najvišji etnični ujgurski uradnik v regiji je v juliju novinarjem dejal, da so večino zapornikov izpustili ter, da imajo taborišča na regijo pozitiven vpliv. Na vprašanje, koliko ljudi je ostalo v taboriščih, ni odgovoril. Za vse, ki so skeptični glede dogajanja v Xinjiangu, pa je dodal, da lahko po svoji izbiri obiščejo katerikoli in kadarkoli "center za poklicno usposabljanje".
CNN je sicer poskušal obiskati internacijska taborišča, vendar so jih lokalne oblasti večkrat blokirale.
