Milijana Čumić iz Beograda je vedela, da nekaj ni v redu. Ni obupala. Petindvajset let je iskala in naposled našla hčer Ano, za katero so ji rekli, da je bila mrtvorojena.
"Babica, ki je bila pri porodu, mi je rekla, da sem rodila mrtvo deklico. Istega dne mi je babica iz druge izmene prinesla podojit otroka. V solzah sem ji dejala, da je moj otrok umrl," pripoveduje 63-letna Milijana. "Ko sem pregledala bolnišnično dokumentacijo, sem izvedela, da sta istega dne rodili še dve ženski. Rodili sta se dve deklici in en otrok, ki je umrl." Njena Ana se je rodila živa, a odšla domov z eno od drugih dveh žensk.
Ko je izvedela, kje je njena hči, jo je šla obiskat. "Ženski, ki jo je vzgojila, sem povedala, kaj sumim, in jo prosila, naj mi pomaga. Samo zardela je in vse mi je bilo jasno," je povedala Miljana za Kurir. Hčerki je vse povedala, se z njo nekajkrat videla in slišala, a hči ne želi opraviti testa DNK. "Ne zamerim ji, saj jo je ta ženska vzgojila. Srečna sem, ker je živa."
Stvari se niso ujemale
Velikokrat je opozarjala na nejasnosti, zaradi katerih je bila prepričana, da se je zgodilo nekaj sumljivega. "Rodila sem ob 5.45, na dokumentu o porodu je pisalo 6.30. Na odpustnici je bilo zapisano, da je bila deklica težka 2.400 gramov, a moj otrok je tehtal ob rojstvu 2.850 gramov. Pisalo je, da je nedonošena, čeprav se je rodila s polnimi devetimi meseci. Matična služba jo je imela zavedeno pod štirimi različnimi številkami, v bolnišnici pa ni ne prijave ne zapisnika o smrti. Prav tako ne obstajata ne potrdilo o smrti ne zapisnik o obdukciji."
To so izvajali sistemsko
Skupina, ki opozarja na krajo otrok v nekdanji Jugoslaviji, na spletni strani kradjabeba.org opisuje, kako je to potekalo. Po rojstvu so otroka in mamo ločili. Čez nekaj časa so mami rekli, da je otrok umrl, do njegovih posmrtnih ostankov pa ji niso dovolili. Odpustili so jo brez dokumentov in pojasnila, zakaj je otrok umrl niti, kje je pokopan.
Po padcu Miloševićevega režima so starši začeli raziskovati, kaj se je dogajalo. Na podlagi dokumentov iz bolnišnic so našli skupne točke vseh takšnih primerov. Nikjer niso bili vpisani točni datumi rojstev otrok, teže otrok in ne datum smrti. Številni otroci niso bili uradno nikoli razglašeni za mrtve. Opravili niso nobene obdukcije, prav tako ni dokazov o tem, da bi otroke kje pokopali.
Skupina staršev je podala kazenske ovadbe zaradi kraje otrok, a so bili zavrnjeni, ker naj bi primeri zastarali.
*Fotografije so simbolične.
Ne morejo take stvari zastarat, če 1. šele čez toliko in toliko časa ugotoviš in 2. zločini uperjeni proti človeku (kršenje človekovih pravic) ne zastara nikoli
Kako lahko zastara primer, kjer gre na nek način za umor? Če nekoga razglasiš za mrtvega, si ga želel ubiti.