Leta 2009 je bila v Teheranu na demonstracijah kruto ubita 26-letna Neda Agha-Soltan. Posnetek njene smrti se je hitro razširil po vsem svetu. Novinarji so na spletu iskali fotografijo umrle ženske in naleteli na Facebook profil Nede Soltani. Z njene strani so sneli fotografijo in jo objavili.
Fotografijo so kmalu dobili v roke tudi protestniki, ki so jo nosili na velikih panojih. Le da ni šlo za obraz umrle, temveč za obraz popolne neznanke, ki z dogodkom ni imela nič.
„Ko sem odprla Facebook profil, me je čakalo 67 novih pobud za prijateljstvo. V naslednjih nekaj urah sem jih prejela še 300,“ razlaga univerzitetna profesorica Neda Soltani. Klicali so jo učenci, prijatelji, kolegi, ki so jo videli na CNN, Fox News, iranskih televizijskih kanalih... Vsi mednarodni mediji so ob posnetkih ubite Nede Agha-Soltan objavljali njeno sliko.
Družina ubite je sicer objavila pravo sliko, vendar je mediji kljub opozorilom niso zamenjali. „Neumno, kako velika napaka se lahko zgodi z eno samo fotografijo s Facebooka,“ se sedaj smeji 35-letna učiteljica. „Bilo pa je grozno gledati, kako so ljudje po vsem svetu protestirali z mojo sliko, jo postavljali na oltarje prižigali sveče. Bilo je, kot bi gledala lasten pogreb.“
Vmešale so se oblasti
Iranskim oblastem pozornost, ki jo je povrzočila smrt Nede Agha-Soltan, ni prinesla odobravanja, predvsem v tujini so bili ogorčeni. „Želeli so si oprati roke in moje ime in slika sta bila edina delčka sestavljanke, ki sta jim lahko pomagala,“ pravi Soltanijeva. „Želeli so prikriti smrt dekleta, kot da se ni nikoli zgodila, kot da je bila le negativna propaganda proti Iranu, in da fotografija ni bila s Facebooka, ampak naj bi jo objavila Evropska unija,“ pojasnjuje Soltanijeva. Ker z oblastmi ni želela sodelovati, so se začele težave.
Številni ljudje se v njeni bližini niso več počutili varne, saj je bila pod stalnim nadzorom oblasti. „Med njimi je bil tudi moj fant, s katerim sem izgubila stike.“ Nekega dne so po nji prišli agentje, saj naj bi po njihovem mnenju ogrožala državno varnost. Bila naj bi agent CIE, silili pa so jo k podpisu priznanja. „Vedela sem, da bi podpis pomenil smrt v iranskih zaporih.“
Zapustila je Iran
Zato je s pomočjo prijateljev, ki so za 11.000 evrov podkupili uradnike na letališču, zapustila državo. Najprej je odletela v Turčijo, Grčijo, v Nemčiji pa je zaprosila za politični azil. „Nikoli več ne bom oseba, kot sem bila. Še vedno sem depresivna, ponoči me tlačijo more.“
