V zadnjem trenutku se čez madžarsko mejo, ki je vse bolj zastražena, v Evropsko Unijo skušajo prebiti še zadnji prišleki. Aja in Nevras bosta poskušala jutri.
Včeraj in danes sta se oba beograjska parka v bližini avtobusne postaje, kjer prenočujejo prišleki, ki iščejo boljše in bolj varno življenje v Evropi, iz ure v uro praznila.
Šotori so izginjali, avtobusi so se polnili. Beograjske turistične agencije so izobesile plakate v arabščini in oglaševale svoje izredne linije - Kanjiža. Srbsko obmejno mesto, od koder bodo vzeli taksi do meje z Madžarsko in poskusili svojo srečo s prečkanjem žičnate ograje, čeprav bo Madžarskem jutri začel veljati zakon, ki za ilegalno prečkanje meje predvideva celo zaporno kazen.
Lovljenje zadnjega trenutka
"Ljudje so se razbežali, strah jih je. V zadnjem trenutku se skušajo prebiti čez mejo," je zvečer pojasnil Neboljša iz Informacijskega centra za begunce, ki je skupaj z drugimi prostovoljci v arabščini, perzijščini in urduju skušal preostale obvestiti, naj meje prečkajo na uradnih lokacijah, saj jim sicer lahko grozil tudi zapor. Ker pa večina ne želi ostati na Madžarskem in tam prosti za azil, kar bi sicer morali ob uradnem prestopu meje Evropske unije, se bodo kljub temu skušali v nočnih urah prebiti čez žičnato in zastraženo ograjo.
Nevras in Aja bosta poizkusila jutri
"Enostavno je postalo nevarno," na vprašanje zakaj ravno zdaj, ogovori Ala, ki pravi, da so se eksplozije kar vrstile. "Bam, bam, bam," skuša ponazoriti zvok in s kretnjami nakaže, da so letele iz vseh strani in od vseh. Na pot so se odpravili pred dobrim mesecem, pot do turškega Izmirja so kot tisoče drugih prehodili, tam so tihotapcem plačali za prevoz v majhnem prenapolnjenem čolnu. Zadnji del do grške obale so celo preplavali. Nato pa so spet pešačili, sem in tja pa ujeli kakšen avtobus.
Brez šol in brez zdravnika
Ala je z ženo namenjen na Nizozemsko, kjer ima žena sorodnike. Preostali del družine je namenjen na Švedsko, v Malmo, kjer živi oče. Ta je Sirijo zapustil nekaj mesecev pred njimi, si tam našel zaposlitev v restavraciji in jim pošiljal denar. Šestnajstletni Nevras, ki v družini govori daleč najboljšo angleščino, si na Švedskem želi nazaj v šolo. "V Siriji je zadnje dve leti šole nismo imeli. Prav tako tudi ni zdravnikov, da bi pregledali mamo, ki je bolna in omedleva," doda najstnik, ki bi rad študiral angleščino in španščino. Ko bo v Siriji konec vojne, si Nevras želi vrniti nazaj domov in pomagati obnoviti državo.
