Vmesno poročilo raziskovalcev, ki preiskujejo nesrečo letala Air France airbus A330-203 v Atlantskem oceanu, še ne daje jasnega odgovora, kako je 1. junija 2009 v zgodnjih jutranjih urah prišlo do tragedije, ki je vzela življenja vseh 228 ljudi na krovu. Vseeno pa strokovnjaki po poročanju Reutersa na podlagi novih podatkov, ki sta jih dali pred mesecem najdeni črni skrinjici, menijo, da bi moral pilot odreagirati drugače. V trenutkih, ko je letalo izgubilo vzgon, je namreč ukrepal s povečanjem moči motorjev na maksimalno raven in dviganjem nosu letala, čeprav navodila za Airbusova letala striktno določajo, da mora takrat pilot nos v prvi vrsti spustiti in na takšen način pridobiti hitrost in vzgon. Kot kaže, pa je imel pri tem pilot res pomanjkljive podatke iz senzorjev.
Z dviganjem nosu je mlajši pilot nadaljeval, letalo se je nekaj časa res dvigalo do višine okoli 38 tisoč čevljev (11.580 metrov), nato pa je sledil nagel padec. Vmes glasovni podatki razkrivajo, da je sopilot večkrat pozval 58-letnega kapitana, naj se vrne v pilotsko kabino, za kar pa je ta potreboval minuto. Vodenja letala ni prevzel, je pa mlajši pilot minuto pred strmoglavljenjem komande prepustil starejšemu kolegu. Ta letala ni mogel več obdržati v zraku, sledilo je strmoglavljenje. Skrinjici sta prenehali snemati ob 2:14:28, vendar pa zadnje minute pogovorov v kabini preiskovalci niso objavili.
Dejstvo je, da je letalo treščilo ob morsko gladino z nosom, dvignjenim za 16 stopinj, vertikalna hitrost je bila v času stika 10.912 čevljev na minuto (55 metrov na sekundo), hitrost letala pa 107 vozlov (198 km/h). V zadnjih trenutkih je letalo naredilo U-obrat, v kritičnih trenutkih pa posadka zaradi lege letala ni imela relevantnih podatkov o hitrosti.
Agencija BEA, ki preiskuje nesrečo, na podlagi podatkov iz skrinjic ugotavlja, da posadka očitno ni mogla ugotoviti, kako hitro se letalo dejansko premika, kar potrjuje ugibanja tik po nesreči, da so morda zunanji senzorji zaradi slabega vremena zaledeneli in niso opravljali vloge. Da so prav napačno delujoči senzorji glavni vzrok nesreče, vztraja tudi združenje pilotov.
ZADNJI TRENUTKI LETA AF 447
Ob 01:55 se glavni pilot odloči, da bo odšel na počitek in ob 02:02 po predaji poslov starejšemu pilotu dejansko odide. Upravljanje z letalom je že od vzleta v Riu de Janeiru v rokah mlajšega od obeh pilotov.
Ob 2:06 mlajši pilot, ki upravlja z letalom, opozori posadko, da se bo v prihodnjih trenutkih "nekoliko treslo", saj prihajajo v slabo vreme.
Ob 2:08 starejši pilot 32-letniku svetuje, naj zavije malce na levo. Zaradi turbulence posadka zmanjša hitrost.
Ob 2:10:05 se izključita avtopilot in samodejno uravnavanje plina. Pilot poskuša dvigniti nos letala, nakar dvakrat sledi opozorilo za nevarnost izgube vzgona (STALL) in nagel padec hitrosti.
Ob 2:10:16 starejši pilot svetuje znižanje nosu, čemur mlajši pilot za nekaj trenutkov sledi.
Ob 2:10:51 se pri maksimalni višini okoli 38 tisoč čevljev ponovno oglasi nevarnost (STALL); pilot odreagira z novimi potegi ročice za dvig nosu.
Ob 2:11:40 se kapitan po okoli minuto trajajočih pozivih starejšega pilota vrne s svojega ležišča v kabino. Letalo takrat že naglo pada s hitrostjo 50 metrov na sekundo.
Ob 2:12:02 mlajši pilot pravi: "Nimam več nobenih realnih pokazateljev." Po 15 sekundah pilot spusti nos, s čimer dovoli, da senzorji začnejo znova prikazovati podatke. Znova se oglasi opozorilo pred strmoglavljenjem.
Ob 2:13:32 mlajši pilot opozori, da se približujejo višini 10 tisoč čevljev (okoli tri tisoč metrov). Čez 15 sekund sledijo simultani poskusi obeh pilotov, nato mlajši starejšemu pravi: "Daj, ti imaš kontrolo".
Ob 2:14:28 se snemanje ustavi.
