Danes mineva leto dni, odkar je 33 čilskih rudarjev zasulo v rudniku bakra in zlata v puščavi Atacama na severu Čila. Skoraj 700 metrov pod zemljo so preživeli rekordnih 69 dni, rešili pa so jih 13. oktobra 2010.
17 dni negotovosti
Sedemnajst dni po zasutju je rudarjem uspelo obvestiti reševalce, da so živi, in sicer s sporočilom, pripetim na sveder, s katerim so do njih zvrtali luknjo. Potem so reševalci do njih izkopali manjši jašek, po katerem so jim pošiljali hrano, vodo, zdravila, steklenice s kisikom in pripomočki za komunikacijo z družinami. Do njih je kapsula potovala približno eno uro. Dobra dva tedna so pred tem preživeli z zalogami tune, piškotov in mleka, shranjenimi v rudniku. Vsak je dobil dve žlici tune, piškot in požirek mleka vsakih 48 ur. Pitno vodo so dobivali skozi kanal, ki so ga izkopali sami.
Z družinami in reševalci so komunicirali preko telefonske linije in pisem. Zaradi psihičnega stanja jim niso izdajali načrtov reševanja in predvidenega časa rešitve, dokler to ni bilo dokončno, psihologi pa so poskrbeli za program, ki jih je zaposloval in vzdrževal njihovo pozitivno stanje.
Pod zemljo razmišljali o samomoru in kanibalizmu
Njihovo zdravje je ogrožala neustrezna razsvetljava, saj večmesečna tema lahko škodi vidu, in fizična neaktivnost, saj je prostor meril le 50 kvadratnih metrov. Grozile so jim infekcije pljuč in prebavnega trakta, pa tudi možnost pojava depresije zaradi ujetosti v majhnem, vročem prostoru. V ujetništvu pod zemljo so razmišljali o samomoru, nekateri so zaradi lakote razmišljali tudi o kanibalizmu.
Prvo reševanje na taki globini
Prvo znano reševanje v zgodovini podzemnih nesreč na takšni globini je trajalo 22 ur in 37 minut, stalo je okoli 22 milijonov dolarjev, sodelovalo pa je 300 ljudi – tudi reševalne ekipe iz tujine. Rešeni rudarji so bili na splošno dobrega zdravja, razen enega, ki je imel pljučnico. Nekateri so imeli manjše zdravstvene težave, na primer s kožo ali z zobmi, večina pa jih je imela težave z vidom in so nosili sončna očala. Dva sta bila v zelo slabem psihičnem stanju. Vse so prepeljali v bolnišnico, potem pa so se nekaj časa prilagajali nazaj na normalno življenje. Skoraj vsi so po rešitvi trpeli za posttravmatskimi stresnimi motnjami. Eden od njihovih zdravnikov je priznal, da jih je nekaj imelo težave s čezmernim uživanjem alkohola, kar pa so pričakovali. Nekateri so psihoterapije zamujali zaradi praznovanj dolgo v noč, zjutraj pa niso mogli vstati.
Najprej ujeti, potem obiskali svet
Rudarji so, potem ko je za njihova življenja trepetal ves svet, obiskali Hollywood in Beverly Hills, Disney World na Floridi, odpotovali v Anglijo na tekmo med ekipama Manchester United in Arsenal, v Jeruzalemu so bili osem dni gosti izraelskega ministrstva za turizem.
Prihajata film in knjiga
Podjetje filmskega producenta Michaela Medavoya (Črni labod) je odkupilo vse pravice do zgodbe. Medtem novinar in pisatelj Hector Tobar, Pulitzerjev nagrajenec, piše knjigo, uporabil pa bo tudi odlomke iz dnevnika rudarja Victorja Segovie, ki je pod zemljo beležil svoje misli in dogajanje.