Schettino je po tem, ko je spoznal, da je z ladjo nasedel na čer in da je ne bo mogel več rešiti, luksuzno križarko, na kateri je bilo 4200 potnikov in članov posadke, zapustil ob 23.30, ko je bilo na njej še okoli 230 ljudi. Med njimi sta bila tudi dva novorojenčka in štiri invalidne osebe, ki so bili rešeni šele okoli druge ure zjutraj.
"Zgodbe, da so kapitani zapuščali potapljajočo se ladjo in potnike na njej, so tako stare kot ladje. Kapitani so samo ljudje," je za Discovery News dejal profesor za navtično zgodovino na londonskem King's College Andrew Lambert.
Nesreča leta 1816
Drugega julija leta 1816 je kapitan francoske potniške ladje Medusa Hugues de Chaumareys po tem, ko je ta nasedla na obrežju belega rta, ob zahodni Afriški obali, blizu današnje Mavretanije, med prvimi sedel v rešilni čoln, na katerem so bili predvsem predstavniki višjega sloja. Za seboj je pustil splav Meduze, na katerem je bilo na milost in nemilost morskim valovom prepuščenih 147 ljudi.
Ko je na splav po trinajstih dneh naletela neka ladja, je bilo na njem živih le še 15 ljudi. Zgodba je takrat pretresla Evropo in samo francosko monarhijo, saj so preživeli opisali grozoto, ki so jo morali preživljati na odprtem morju: vse od klanja upornikov, ljudožerstva in ubijanja šibkejših in zblaznelih.
Sam dogodek je na sliki Splav Meduze upodobil tudi slikar Theodore Gericault. Njegovo delo je razstavljeno v muzeju Louvre v Parizu.
Kapitan lagal glede potnikov
Leta 1880, natančneje 17. julija, je ladjo Jeddah, ki se je potapljala, zapustil kapitan Joseph Clark. Na ladji je bilo okoli tisoč muslimanov, ki so se odpravljali na romanje v Meko. Slednji so tako obtičali na potapljajoči se ladji sredi Bengalskega zaliva.
V pristanišču je Clark poročal, da je pobegnil z ladje, ker so nadzor nad njo prevzeli oboroženi potniki. To se je izkazalo za laž osmega avgusta, ko je francoski parnik ladjo s preživelimi potniki na krovu pripeljal do pristanišča Aden. Britanski pisatelj Joseph Conrad je zgodbo za roman Lord Jim črpal prav iz tega dogodka.
Leta 1991 grški kapitan v helikopterju na varnem
Velikega javnega zgražanja je bil deležen tudi grški kapitan Yianis Avranas, ki je leta 1991 z ladjo Oceanos nasedel ob vzhodni obali Južnoafriške republike. Na ladji je bilo v času nesreče 571 potnikov, kapitan pa se je s helikopterjem rešil, ko je na pomoč čakalo še 170 potnikov.
Avranas je kasneje za časnik Herald Tribune dejal, da ne ve, zakaj se potniki zgražajo nad tem, da je med prvimi zapustil ladjo. Dejal je, da je iz zraka sodeloval pri reševanju še preostalih potnikov, saj naj bi tako imel lažji pregled nad položajem.
Dodal je, da je ob zapustitvi ladje vedel, da je na njej še 170 potnikov, med njimi so bili tudi starejši. A, kot pravi, je bila njegova evakuacija edini način, da je lahko slednje spravil na varno. "Nisem morilec. Ne razumem, zakaj so potniki jezni name, saj so še vedno živi. To je nepredstavljivo."
Reševalna akcija Birkenhead
V zgodovini ladijskih nesreč seveda obstajajo tudi primeri, ko so kapitani ladjo zapustili zadnji. Britanski vojaški poveljnik Alexander Seton se je v zgodovino vpisal kot eden izmed najbolj požrtvovalnih kapitanov ladje. 26. februarja leta 1852 je ladja Birkenhead zaradi slabega vremena nasedla blizu Gansbaaija v Južnoafriški republiki, na njej pa je bilo 643 potnikov.
Ker ni bilo dovolj reševalnih čolnov, so se odločili, da bodo pri reševanju dali prednost ženskam in otrokom. Žrtvovanje za življenje žensk in otrok je v zgodovini ladijski nesreč zapisano kot reševalna akcija Birkenhead – na prvem mestu so ženske in otroci.
Kapitan Titanika ladje ni zapustil
Akcijo Birkenhead so uspešno ponovili tudi ob nesreči Titanika pred sto leti. Kapitan E. J. Smith je na reševalne čolne naprej spustil ženske in otroke. V nesreči je bilo tako rešenih 74 odstotkov žensk in 52 odstotkov otrok, medtem ko je nesrečo preživelo samo 20 odstotkov moških. Kapitan nesreče ni preživel, saj je na ladji vztrajal vse do njenega dokončnega potopa.
Tradicije Birkenhead sicer niso upoštevali na vseh ladjah. Med 86 preživelimi na ladji Northfleet, ki je leta 1873 potonila v Rokavskem prelivu, je bila le ena ženska in dva otroka. Ladijske nesreče ladje London leta 1865 blizu Plymoutha, na katerem so bili migranti, pa ni preživela nobena ženska.
