Izpoved zdravnika: "Tito pred smrtjo pel ruske pesmi in sanjal Kitajce"

Pred 34 leti, 4. maja 1980, je v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani umrl dolgoletni voditelj povojne Jugoslavije Josip Broz Tito. Anesteziolog in kirurg Predrag Lalević je bil eden od specialistov v skupini zdravnikov, ki so se pozimi in spomladi 1980. leta borili, da bi podaljšali življenje maršala, doživljenskega predsednika SFRJ. Tito je izdihnil tri tedne pred praznovanjem svojega 88. rojstnega dne, veliko vlogo pri enem najbolj prelomnih trenutkov v zgodovini nekdanje države pa je imel prav Lalević.

"V dopoldanskih urah se je začela hemodializa. Toda sčasoma je prišlo do konkretnega padca krvnega pritiska, ki se ni hotel popraviti, zato smo postopek prekinili," je usodni dan začel opisovati Lalević. "Vsi člani zdravniške ekipe, dežurni osebni zdravniki in najboljše medicinske sestre, ki so negovale predsednika, smo se zbrali okrog postelje. Tito je počasi umiral. Pred smrtjo se mu je bledlo, pel je ruske pesmi in sanjal o Kitajcih. Respirator je delal normalno, toda na EKG so bile opažene spremembe, ki so kazale na skorajšnji konec."

Ruske pesmi in Kitajci v sanjah

Lalović je v nadaljevanju pojasnil, kako so sprejeli odločitev, da se Tita odklopi z aparatov. "V popolni tišini smo stali kakšnih 15 minut, nato pa sem pogledal profesorja Bogdana Breclja - najstarejšega v ekipi, skoraj je že zakorakal v 74. leto - pokazal na aparate, ki so še vedno delovali, nakar mi je Brecelj pokimal. To je bil znak, da izključim aparate. Izključil sem respirator, EKG monitor, srčni spodbujevalnik in elektronsko črpalko za vbrizgavanje zdravil v veno. Zatem smo zapustili sobo in odšli spisat končno poročilo o predsednikovem zdravljenju in smrti," se trenutkov še danes živo spominja 87-letni zdravnik. 

"To sem doživel kot osebni poraz, tako kot skoraj vsak zdravnik doživlja smrt pacienta, tudi če gre za težko bolezen. Kljub nadčloveškim naporom kolegov nam ni uspelo, čeprav smo večkrat delali tudi po 20 ur na dan," je spomine na majsko popoldne obudil Lalević.

"Samo to ste videli in slišali"

Lalević se je rodil leta 1927 v Peći na Kosovu, njegovi predniki iz plemena Vasojević so prišli tja iz Črne Gore. V rekordnem času je v Beogradu diplomiral leta 1951, še pred svojim 24. rojstnim dnem. Začel je delati na kirurškem oddelku bolnišnice "Dr. Dragiša Mišović". Specializacijo je opravil dve leti kasneje v beograjski Vojaški medicinski akademiji, še po dve leti se je izpopolnjeval v Kopenhagnu in na ameriški kliniki Mayo.

Maja leta 1964 je dobil poziv Kabineta predsednika Republike. Pojasnili so mu, da je bil, po priporočilih nekaterih kolegov, izbran za člana zdravniške ekipe, ki bo Tita spremljala po svetu. Kasneje se je sestal z vodjo predsednikovega osebja, generalom Luko Božovićem. "Vprašal me je, katere časopise berem. Dejal sem, da Politiko in NIN. Nato je general dejal sledeče: 'Pred vsakim odhodom na potovanje recite ženi, naj kupuje te časopise in naj jih shrani. Ko jih boste nato prebrali, vse kar je napisano v njih - samo to ste slišali in videli. Ne beležite si ničesar, razen službenih zapisov o zdravstvenem stanju predsednika'," se slikovitega sestanka z Božovićem spominja Lalević.

Zavajal tudi prijatelje

"Božovićev napotek sem spoštoval. Pred vsakim od 106 potovanj, na katerih sem bil, na vseh kontinentih z izjemo Avstralije, smo iz kabineta prejeli kuverto z oznako "Strogo zaupno". O odhodu so nas obvestili več dni vnaprej. Navedli so člane uradne delegacije in Titovega osebnega spremstva, imena ljudi iz tehničnega osebja, novinarjev, snemalcev, obe posadki letala. Dobili smo tudi informacije o destinaciji, o geografiji, zgodovini in podnebju. Svetovali so nam tudi glede oblačil, obstajal je do minute natančen program obiska. Poleg akreditacij, spominkov in fotografij, sem s potovanj prinašal tudi jedilnike svečanih kosil in večerij," je ustaljen postopek potovanja opisal Lalović.

"Nikomur nisem smel ničesar povedati vse do minute odhoda. Dogajalo se je celo sledeče: prijatelj me je poklical in mi dejal, zakaj mu nisem povedal, da grem s Titom na Japonsko. Odgovoril sem mu, od kod mu taka ideja. In mi reče, da so to ravnokar povedali po televiziji. No, potem pa grem, sem mu dejal v smehu," je pojasnil upokojeni kirurg, ki se je kot eden redkih uspel obdržati v Titovi bližini več let. "Mnogi kolegi so v ekipi ostali le kakšno leto ali dve. Sam sem to pač dojemal kot službo. Namesto da bi bil v kirurški ambulanti, sem spremljal predsednika."

"Ljubice? Zlobne izmišljotine!"

Žurnal24 main

Sprejem nakazal konec

"Moj 16-letni staž je večinoma potekal brez večjih zapletov. Razen zastrupitve s hrano v Egiptu leta 1964 in pljučnice v Bolgariji leto kasneje. V zadnjih štirih mesecih v Ljubljani pa sem delal kot nor. Včasih so bile izmene dolge 16, nekajkrat pa celo 40 ur. Tudi sam sem takrat zbolel. Popolnoma sem okreval šele pol leta po Titovi smrti," se agonije v ljubljanskem UKC spominja Lalević.

Opisal je tudi okoliščine, ki so pripeljale do končne hospitalizacije predsednika. "Zaradi njegove sladkorne bolezni, ki smo jo skrivali javnosti, se je predsednikovo stanje slabšalo. V terapijo smo zato vključili inzulin. Občasno mu je oslabela srčna mišica, pa tudi ledvice niso delovale najbolje. Kljub temu je leta 1979 obiskal Kuvajt, Irak, Sirijo, Sovjetsko zvezo, Alžirijo, Libijo, Malto, Kubo in na koncu še Romunijo. To je bila nejgova zadnja pot v tujino. Na sprejemu v vojaški bazi v Karađorđevu je postalo jasno, da je Titovo gibanje oteženo in boleče, zato smo ga poslali v Ljubljano. Tja je sicer hodil na redne preglede," je pojasnil Lalević in nato opisal zadnje ure ene najbolj prepoznavnih figur z naših prostorov v novejši zgodovini.

Spal na japonskem dvoru

Lalević je sicer priznal, da skoraj nobeihn počitnic ni mogel preživeti z družino, a da je bil zato bogato nagrajen. Desetkrat je obiskal Sovjetsko zvezo, devetkrat Egipt, osemkrat Romunijo, petkrat Alžirijo, po štirikrat Indijo in Nemčijo, dvakrat ZDA ... Spal je na etiopskem, iranskem in japonskem cesarskem dvoru, ter v številnih evropskih vladarskih rezidencah.