Pozimi leta 1962 je Pakistanko Rasool Bibi Manzoor doletelo neizbežno dejstvo. Njen mož, s katerim sta se poročila, se je odpravil po boljše življenje v "vlažno" Veliko Britanijo. Ostala je sama z dvema otrokoma, mlajšima od treh let. Vse, kar ji je ostalo, je bilo, da čaka na dan, ko jih bo prišel iskat in vse skupaj odpelje, da okusijo boljše življenje. "Mama je očetovo odločitev sprejela. To je bila njena usoda.To je bil njen naseeb (ki v urdujščini pomeni usoda)," je zgodbo začel njen sin Sarfraz Manzoor.
Po 11. letih znova skupaj
Družina je bila ločena dolgih 11 let. V tem času se je mož v rodni Pakistan vrnil le dvakrat. Spomladi leta 1974 pa je vendarle prišel dan, ko je svojo družino odpeljal v Luton v Angliji, kjer so skromno živeli v majhni vrstni hiši. Oče je delal v tovarni avtomobilov, mama pa kot šivilja. Denarja niso imeli. "Čeprav nismo hodili na počitnice in nisem imel igrač, se ni nihče pritoževal. Imeli smo hrano in oblačila. To je bil njen naseeb. Staršev nisem krivil, da nisem imel ničesar, po čemer sem kot najstnik v 80. letih prejšnjega stoletja hrepenel, po počitnicah, puncah, lepših oblačilih," je za britanski The Telegraph povedal Sarfraz.
Brez znanja angleščine ostala sama
Starejša otroka sta se poročila in odselila. Sarfraza je čakal na selitev v univerzitetno mesto, prav tako njegova mlajša sestra. Zakonca sta začela razmišljati o upokojitvi. Že dolgo sta si želela na porovanje v Meko. Vendar je Rasool zopet doletela žalostna novica. Njen mož je doživel srčni napad.
Ženska, ki se ni nikoli imela priložnosti naučiti angleško in se je v celoti zanašala na moža, je postala vdova. Njeno energijo je zamenjalo žalovanje. Prevzela je odgovornost, da si poišče službo. Odgovornost, ki so jo njeni starši pozabili izpolniti. Pomembno je bilo namreč le, da se poroči. Kar je v islamski kulturi pomembno še danes.
"Še dobro, da je oče mrtev"
"Imel sem blizu 40 let, nisem bil poročen. Ko pa je ljubezen le potrkala na moja vrata, je mamo doletelo še eno razočaranje. Za ženo sem si izbral belko, ki ni bila muslimanska. Moje misli so bile prežete z jezo in sramoto. Kako sem izdal svoje starše in kulturo, sem pomislil. Mama mi je dejala, da dobro, da je oče mrtev, saj da mu ni treba slišati te grozne novice. Povedala mi je tudi, da se poroke ne bo udeležila," je dejal Sarfrez.
Za Rasool je bil to, kot pravi Sadfraz, ponovni šok in izguba. Dodaja, da je v vseh prejšnjih "pretresih" našla moč, da se sooči z izgubo in prilagodi: "Zbrala je toliko moči, da se je poroke udeležila. Moja hči Leila je tisti razlog, ki jo ohranja pri življenju. Prej je hrepenela po smrti."
Vsega je 'kriva' mama
Ko je bil Sarfraz mlad, se ni zavedal, da tako zelo potrebuje mamo. "Potreboval sem jo, ko sem bil mlad. Zdaj imam svojo družino, svoj denar, svoje življenje. Ampak moja potreba po mami se je zdaj povelača. Ona me je spomnila, kdo sem. Imam srečo, da lahko okusim svet, ki moji mami ni bil dan."
Sarfraz, ironično, kot pravi, si kruh služi s pisanjem v angleščini, v jeziku, ki ga njegova mama ne bere in ne govori. Potencial pisanja je videl na televiziji, v filmih, v literaturi, na radiu.
"Vse je bilo tako daleč od realnega življenja, od proizvodnjih linij do poznih noči na šivalnem stroju. Ampak jaz ne bi bil jaz, če ne bi moja mama pred toliko leti strorila to, kar je. Mama je prišla sem z eno samo idejo: nas iz priseljencev, ki so opravljali fizična dela narediti spoštovane delavce. To je naredila bolj, kot si je kdorkoli lahko mislil. Mama je pomeben člen v tej verigi, ki me veže na Pakistan. Tam sem bil rojen, vendar sem bil premlad, da bi se karkoli spomnil. Moja sedanjost in prihodnost sta v Veliki Britaniji, toda moje korenine segajo v vasico na severu Pakistana. Moja mama je edina, ki mi lahko pove, kako je tam in kako smo živeli," je povedal Sarfraz.
