Sliši se pravljično, ampak danes je tudi to mogoče. Dovolje je le, če zavijete z zagorske vinske ceste. Kajti prav s te ceste je agleški dvor redno uvažal purane in mlince, danes pa London navdušujejo zagorske sladke ledene trgatve. Na hribčku je kraljevski občutek zagotovljen. Pravljica je na dvoru, pravljica je na hribčku, pravljica je na mizi, pravljica je v Zagorju.
Pri Budinšćini se ne morete izgubiti, čeprav je prav tu največji zagorski vinograd – znameniti Vinski vrh. Kajti vsak, ki zapre oči, ga palčki odpeljejo v restavracijo, kjer se domače specialitete zlivajo z edinstvenim bluesom zagorske ustne harmonike. V stubiškem okraju, pod gostimi sljemenskimi gozdovi, v Lojzekovo hižo privabljajo edinstvene jedi iz sljemenskih gob. Ne bo se izgubili niti ta, ki prisluškuje zvoku bistrih potokov, ker leseno kolo pri Majsecovem mlinu kliče na kosilo, ki si ga boste zapomnili. Tistim, ki srce zaradi ljubezni močneje utripa, bodo vedno našli svoj kotiček ali vuglec po zagorsko – zato je romantični Vuglec breg zanje najboljša izbira. Kajti kaj je lahko bolj romantičnega od penine in domačih specialitet iz peči babice Roze, postreženih v stari zagorski hišici (hižici).
Ne bodo se izgubili niti ti, ki sledijo zgodbi nesrečne ljubezni Veronike deseniške, o kateri se še danes govori pri Grešni gorici, blizu Desinića.No, še več se govori o sijajnem bučnem zavitku oziroma zlevanki. Klet Kozjak pri Sv Križu Začretje na svoj hrib vabi z edinstvenim kozjim sirom, ki se je izkazal za sijajen temelj pri uživanju v vinski ponudbi.
O vinih in domačih specialitetah se lahko veliko tudi naučite – restavracija Stara šola je le ena od mnogih, ki nudijo edinstvene obroke iz lokalnih in svežih ekološko pridelanih sestavin in plodov zagorskih gozdov, polj in travnikov.
Eden od njih so nepogrešljivi štruklji – ki jih s ponosom nudijo vse zagorske restavracije, ampak pojesti jih v Zelenjaku, poleg spomenika Lepi naši na Sotli, je posebno doživetje. Tako kot pokušanje domačih vin in hrane pri Masnecu, z nepozabnim pogledom na hribčke. A vsak hribček ima svojo vinsko zgodbo. Ogromno jih je, a izpostavimo naj dve. Samo v Zagorju, v Klanjcu raste vinska sorta – sokol. Stoletja je preživelo le 20 trt v frančiščanskem samostanu – ki dajejo močno vino, ki spominja na dišeče francoske tramince in ki ga morate poizkusiti. Kakor tudi ledene trgatve absolutnega gospodarja vinskih tekmovanj – Borisa Drenškega. Na svetovni vinarski Olimp se je povzpel na londonskem sejmu vin. Skrivnost posebne sladkosti njegovih vin, kakor sam pravi, se skriva v tradicionalni zagorski vinski kislini, ki se, ko pridejo nižje temperature, na trtah spremeni v sladek vinski biser. Pravljica je v kozarcu, pravljica je sladka, pravljica je v Zagorju.
