Svet je obšla fotografija deklice, ki so jo pripadniki civilne zaščite našli med ruševinami obalnega mesta Ishinomaki. Deklica je besnenju narave ušla praktično nepoškodovana. Vrnili so jo presrečnemu očetu, a je dobesedno isti trenutek tla zopet hudo streslo, tako da sta morala zaradi novega alarma pred cunamijem komaj združena spet bežati na varno.
Obale prepolne trupel
Sicer pa reševalci, zdravstveno osebje, policisti in vsi drugi praktično brez prestanka poskušajo lajšati tegobo preživelih. Bolnišnice so nabite z ranjenci, na milijone brezdomcev brez vsakršnega imetja zmrzuje pri temperaturah blizu ledišča, primanjkuje hrane in pitne vode. Vmes se morajo preživeli soočati še s stisko zaradi izgube svojcev, medtem ko reševalci odkrivajo vedno nove žrtve in pripovedujejo grozljive zgodbe o nakopičenih truplih na obali, ali o dobesedno izbrisanih naseljih, za prebivalci katerih ni ne duha ne sluha.
Mrtvašnice na najbolj prizadetih območjih so prepolne, primanjkuje vreč za trupla, krematoriji delajo s polno paro, tako da mrtve prevažajo tudi v oddaljene in manj prizadete kraje.
Nesreče ne izkorišča nihče
Se pa tragedija japonskega naroda v eni podrobnosti bistveno razlikuje od podobnih katastrof drugje po svetu. Tako po Katrini v ZDA ali poplavah v Veliki Britaniji, še bolj pa po lanskoletnih potresih na Haitiju in v Čilu so tolpe nemudoma začele z ropanjem tistega, kar je ostalo. Na Japonskem, tehnološko eni najbolj naprednih držav, je drugače, v ospredju je globoka človeška povezanost, ljudje si pomagajo, kolikor si le lahko. Tako iz države prihajajo poročila, da so trgovine znižale cene živil za polovico, prodajalci avtomatov z napitki pa slednje potrebnim delijo zastonj.
