Deset stvari, ki so jih naredili narobe

1. Odločnost
Prvega policista, ki je poskušal vdreti v avtobus, je zasula toča strelov ugrabitelja, nekdanjega policista Rolanda Mendoze. To bi lahko predvidevali. Tveganje je bilo preveliko. Skupine za tovrstne naloge so sestavljene iz ljudi, ki jih odlikujejo pogum, agresija in odločnost. Skupina filipinskih policistov ni imela zadostne odločnosti in agresije, da bi v prvem poskusu obvladali ugrabitelja.

2. Pomanjkanje opreme
Policija je porabila ogromno časa, da je razbila okno avtobusa. Eksplozivni naboji, ki jih uporabljajo izurjene ekipe, bi v trenutku uničili vrata. Poleg tega niso imeli lestev, da bi vstopili skozi okna avtobusa. Te so razbili, vendar pa niso vedeli, kaj bi naredili potem. Ravnali so kot skupina vandalov. Tudi njihova oborožitev ni bila ustrezna. Najbolj priporočljiva je kratka brzostrelka.

3. Izgubljena priložnost za razorožitev napadalca
Na voljo so bile številne priložnosti za odstranitev ugrabitelja. Pogajalci so bili nemalokrat povsem poleg njega, moški pa je imel v tem času orožje usmerjeno v tla. V tistem trenutku bi ga lahko razorožili, ne da bi ga ubili.  

4. Izgubljena priložnost uboja napadalca
Video posnetek drame prikazuje, da so bili trenutki, ko je napadalec stal stran od talcev, kar je idealna priložnost za ostrostrelca. Opravka so imeli z nepredvidljivim in neprisebnim moškim. Obstaja nepisano pravilo: če se med dolgimi pogajanji pojavi priložnost odstranitve napadalca, jo je treba izkoristiti.

5. Izpolnitve ugrabiteljevih zahtev
Sprašujem se, zakaj policija ni uresničila vseh njegovih zahtev. Obljuba, ki je izsiljena s silo, ni obljuba, ki si jo dolžen spoštovati. Nobeden ne želi podleči željam teroristov, vendar bi v tovrstni situaciji, ko ni šlo za terorista, lahko pogajalci izpolnili vse zahteve. Lahko bi mu obljubili nadaljnje mesto v policijskih vrstah, ko pa bi ga prijeli, bi ga spravili na hladno do konca življenja. Filipinske oblasti so sicer ugodile njegovim zahtevam, vendar prepočasi.  

6. Televizijski prenos
Napadalec je lahko preko televizije spremljal vse, kar se je dogajalo okoli njega. To je bila ključna napaka v delu policije. Policisti morajo vedno omejiti dostop medijem na kraj dogodka ali vsaj motiti signal, kar postavi ugrabitelja v temo dogajanja okoli njega.

7. Nobenih elementov presenečenja
Ugrabitelj je vseskozi vedel, kaj počne policija. Ne samo zaradi televizije, ampak tudi zaradi njihovega neverjetno počasnega delovanja. Policija ga ni niti poskušala zamotiti, zaradi česar niso imeli priložnosti izkoristiti elementa presenečenja.

8. Varovanje opazovalcev
Ustreljen je bil najmanj en opazovalec drame, saj mu je bilo omogočeno priti preblizu avtobusa. Izstrelek iz avtomatske puške M16, katero je imel v rokah ugrabitelj, ima doseg do enega kilometra in pol. Omejitev dostopa radovednežem in nadzor okolice je bil izredno pomanjkljiv.

9. Uporaba ugrabiteljevega brata v pogajanjih
Sorodniki in najbližji prijatelji so lahko v pogajanjih dvorezen meč. V nekem trenutku lahko ugrabitelja prevzamejo čustva, ki pa lahko uidejo izpod nadzora. Policija je napadalčevega brata uporabila v pogajanjih, vendar pa je ta v nekem trenutku postal razburjen, zato so ga odstranili s prizorišča. Ugrabitelj, ki je to gledal po televiziji, je postal živčen in nemiren. Po nekaterih podatkih je izstrelil opozorilni strel.

10. Nezadostno usposabljanje
V nekaterih predelih Filipinov so tragedije s talci pogost dogodek, tako da ima država na razpolago dobro izurjene ekipe pogajalcev in številne strokovnjake, ki so izurjeni v različnih pogajalskih taktikah. Potem ko so razbili okna, je eden izmed policistov v notranjost avtobusa odvrgel solzivec. Zakaj je to storil, ni povsem jasno. Enota za tovrstne dogodke mora biti izurjena brezhibno, določene scenarije mora vedno znova vaditi.