“Če bomo tako nadaljevali, se bomo uničili“

Zakaj že štiri leta ne uporabljate denarja?
Moja denarna stavka je sporočilo svetu, da bomo, če bomo nadaljevali po tej poti, uničili sebe in druge vrste. Ljudi želim z upanjem in osveščanjem združiti. Vsi sedimo v istem čolnu in imamo podobne cilje. Bolj smo si podobni, kot si mislimo.

Je potrošništvo, ki ste mu s svojim načinom življenja napovedali vojno, bolezen?
Da, če pri potrošnji govorimo o kapitalizmu in materializmu. Je neke vrste virus, ki se z veliko hitrostjo širi, a tudi njegova rast ima meje. Menim, da smo v tem trenutku bližje koncu kapitalizma kot kdajkoli prej. Še vedno sicer živimo v svetu materializma, dolgov, uničevanja narave, obenem pa se približujemo koncu sprevrženosti materializma in egocentričnega obdobja, ko se vse vrti okoli posameznika.

Kaj vam pomeni denar?
V prvi vrsti iluzijo, nekaj, kar smo si izmislili ljudje. Gre za fiktivno idejo, ki deluje le zato, ker ljudje verjamemo v vrednost denarja. V denarju vidim tudi velik balast za človeštvo. Moramo se zavedati, da imamo vpliv in da smo odgovorni za to, kaj počnemo z denarjem. S primeri poskušam razložiti, da smo, s tem ko nekaj kupimo, vlagamo denar v zavarovalnice ali banke, neposredno vpleteni v krivičnost, uničevanje narave ter trpljenje ljudi in živali. 

Poberete denar, ki ga najdete na cesti?
Včasih ga pustim na cesti in se veselim, da ga bo našel nekdo drug. Včasih ljudi na denar opozorim, včasih pa ga poberem in dam naprej. Nikoli ga ne obdržim.

Kako bi opisali svoje življenje? Bi rekli, da živite dobro ali da samo preživite?
Jaz in moja družina nismo lačni, imamo dom, dovolj oblačil, uživamo v biološki prehrani, ne zebe nas, imamo dostop do spleta … Naše osnovne potrebe so zadovoljene. Za razliko od številnih pa uživamo še svobodo, ki nam omogoča, da lahko delamo to, kar želimo. Zato ne bi rekel, da gre le za preživetje, ampak za doživetje, za življenje, za katerega sem hvaležen.

Za stanovanje ne plačujete najemnine. Kaj je vaša protiusluga?
Številni zmotno menijo, da življenje brez denarja pomeni, da bi živeli v družbi, ki bi temeljila na menjavi. To ni bistvo sveta brez denarja. Gre za brezpogojna dajanja in sprejemanja. Mi  brezpogojno pomagamo drugim in drugi brezpogojno podpirajo nas. Tako je tudi pri družini, ki nam je ponudila brezplačno stanovanje. Naš način življenja jim ugaja, zato nas podpirajo. Živimo pod isto streho, zato je normalno, da jim pomagamo pri pospravljanju, kuhanju, nabavi hrane in tako dalje.

Prehranjujete se s hrano, ki jo trgovine zavržejo?
Tako je. Vzpostavil sem mrežo deljenja hrane, v kateri je sprva sodelovala le ena trgovina, zdaj pa se je razširila že na 300 podjetij. Pri "reševanju“ hrane v Nemčiji in Avstriji pomaga že 2.500 ljudi. Sistem deluje zelo dobro. Sam grem po hrano od tri- do štirikrat na teden. Kar nam ostane, podarimo drugim.

Ste zdravstveno zavarovani?
Za hčerko dobivamo otroški dodatek. S tem denarjem krijemo zdravstveno zavarovanje, ki ga koristita žena in hčerka. Sam zavarovanja še nisem koristil in ga tudi ne nameravam.

Po vsej Nemčiji vodite seminarje in predavanja. Kako potujete, če ne uporabljate denarja?
Tri leta sem se po svetu prevažal s stopanjem. Ker pa se je v zadnjem letu povečalo število prošenj za seminarje in intervjuje, sprejmem vozovnico za vlak, če mi jo ponudijo. Tako imam več časa za družino, za pisanje knjige in člankov.

Kje prespite?
Spim pri ljudeh, ki so del kavčanja, ali pri znancih, zelo velikokrat se zgodi tudi, da mi prenočišče ponudijo tisti, ki so me povabili na seminar.

Kje dobite oblačila?
Od znancev, prijateljev, v trgovinah, kjer jih delijo brezplačno … V Nemčiji vsako leto zavržemo 1,2 tone oblačil, tako da z iskanjem oblek res nimamo težav. Še preden sem se odločil za življenje brez denarja, za obleke praktično nisem zapravljal, saj jih je bilo mogoče dobiti brezplačno.

Kdaj uporabljate denar?
Žena ga v določenih situacijah uporablja, na primer za pot v Španijo, od koder prihaja, za javni prevoz, ko smo bili na poti, pa je tudi že kdaj kupila hrano in kakšen balzam za ustnice. Jaz sem bolj radikalen (smeh).

Vaša hčerka je še majhna. Kako se boste odzvali, ko bo začela hoditi v šolo in si zaželela stvari, ki jih imajo njeni sošolci?
Trenutno še živimo v Nemčiji, nameravamo pa se preseliti v vegansko ekološko vas nekam na jug Evrope, kjer bomo hrano pridelovali sami in denar ne bo igral nobene vloge. V tej vasi ne bo šol, ampak se bomo učili drug od drugega. Otrokom bomo pustili, da se prosto razvijajo – v svojem ritmu in brez testov. Odrasli jim bomo pomagali, ne bomo pa njihovi učitelji v tradicionalnem pogledu. Otrokom bomo dovolili, da se ukvarjajo s stvarmi, ki jih zanimajo. Učili se bodo praktičnih spretnosti, in to od ljudi, ki z navdušenjem opravljajo določena dela.

Upate, da boste zemljišče za to vas dobili brezplačno?
Da, dobili smo že nekaj ponudb, na pravo pa še čakamo. Potrebujemo namreč zemljišče, na katerem bo prostora za približno 150 ljudi. Ne načrtujemo neke hipijevske vasi, v kateri se bo nekaj ljudi odmaknilo od sveta, ampak želimo biti skupnost, ki bo del družbe, s katero si bomo izmenjavali znanje in podobno.

Se bojite prihodnosti, staranja in bolezni?
Ne. Hvaležen sem, da živim, da sem zdrav, da gre moji družini dobro, da se lahko brez težav in groženj razvijamo.

S takšnim življenje se zanašate na dobro človeka. Je človek v svetu individualizma in materializma sploh lahko dober?
V vsakem človeku obstaja plat, ki želi biti dobra in je altruistična. Hkrati pa v nas obstaja tudi temna stran. Prepričan sem, da naše misli vplivajo na svet in ga spreminjajo. Če v tebi vidim slabega človeka in te s to negativno mislijo ves čas bombardiram, boš v to začel verjeti. Če pa bom v tebi iskal dobro, bom to v tebi tudi vzbudil. To stanje zavesti želi doseči  vedno več ljudi. Zato se ukvarjajo z jogo in meditacijo ter poskušajo biti spoštljivejši do narave, drugih ljudi in živali.

Zakaj podpirate idejo o univerzalnem temeljnem dohodku?
Verjamem, da bi se z njim približali življenju, v katerem bi lahko delali le stvari, ki jih želimo početi. Ko bomo osvobojeni misli, da moramo služiti denar, se bo veliko stvari spremenilo. Za skupnost in za posameznika ima delo večjo vrednost, če ga ne opravljamo pod prisilo, ampak zato, ker nas osrečuje in izpopolnjuje. Mislim, da bi nam univerzalni temeljni dohodek lahko pomagal do družbe brez denarja. Če verjamemo, da ima naše življenje neki pomen in da na svetu nismo zaman, bomo namreč brez težav verjeli, da bi tudi v svetu brez denarja našli svoje poslanstvo oziroma nalogo.

Kakšen je prvi odziv ljudi, ko jim razložite, kako živite?
Zelo različen. Nekateri v takšno življenje ne verjamejo. Želijo nam dati denar, ker ne razumejo, kaj pomeni življenje brez denarja. Poskušam jim razložiti razliko med ljudmi, ki nimajo denarja, ker si ga ne želijo, in ljudmi, ki ga nimajo, a si ga želijo. Gre za prostovoljno odločitev, kar številni preslišijo. Tisti, ki tako življenje vsaj malo razumejo, ga pohvalijo, prav tako moj trud za bolj ekološko življenje ljudi. Predstaviti jim želim konkretne možnosti in ukrepe. Številni pravijo, da tako ne bi mogli živeti, morda pa bodo le našli nekaj stvari zase – se pogosteje odpovedali mesu, se večkrat peljali z javnim prevozom in manj denarja zapravljali za oblačila.

Vse se je začelo s potovanjem v Mehiko, kamor ste bili povabljeni na dve poroki. Na pot ste se odpravili brez denarja. Ste prispeli na cilj?
Da, a pol leta prepozno.

Se spominjate trenutka, ko ste spoznali, da se ne želite vrniti v svoje staro življenje?
Bilo je na jadrnici na poti z Nizozemske v Mehiko. Trenutek bi lahko opisal kot razsvetljenje. Na poti sem bil deležen toliko pozitivnih in ljubečih izkušenj kot še nikoli prej. K temu ni pripomogla le naša odprtost do drugih, ampak tudi dejstvo, da nismo imeli denarja in ga od nas tudi nihče ni zahteval. Pred tem potovanjem na življenje, ki ga živim danes, še pomisliti nisem upal, na ladji pa sem spoznal, da je iskanje in zapravljanje denarja nesmiselno. Po vsem svetu zavržemo 50 odstotkov živil. Zakaj bi torej zanje zapravljali denar? Vrnitev v življenje z denarjem se mi je nenadoma zdela nelogična, saj obstaja toliko različnih alternativ.

V Haagu ste študirali evropske študije. Ste nekoč sanjali o denarju in strmi karieri?
Ne. Zanimala me je politika, ker sem verjel, da je treba za večjo pravičnost in zmanjšanje lakote  spremeniti zakone. Nato pa sem spoznal, da je politika zapravljanje energije, saj gre za boj različnih egov, za bran interesov gospodarstva in določenih podjetij, ne pa za dobrobit ljudi in planeta.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi prekinili denarno stavko?
Svoje življenje bi spremenil, če bi se končalo razsipavanje s hrano, trpljenje ljudi in živali ter bi vsi živeli v miru.

Že dalj časa opozarjate, da preveč hrane pristane v smeteh. Kako ste začeli s projektom "reševanja hrane“?
Začeli smo v Berlinu, kjer smo trgovine naravnost vprašali, ali jim ostaja hrana. "Foodsharing“ (deljenje hrane, op. a.) je odprtokodna platforma, ki bo čez dobre tri mesece dostopna vsem. Če bi v Sloveniji koga zanimal takšen projekt, lahko platformo brezplačno uporabi. Najprej pa je treba zbrati skupino zanesljivih, poštenih in točnih pobiralcev hrane, ki bodo s trgovinami stopili v stik in jih prosili za hrano, ki jim vsakodnevno ostaja. Pomembno je, da jim trgovci zaupajo. Le tako bodo tudi oni dobili občutek, da so storili nekaj dobrega za družbo in da imajo nekaj od tega. 

Je lahko vsak pobiralec hrane?
Pobiralec hrane se mora najprej prijaviti, se nato sestati z lokalnim predstavnikom, ki mu podeli izkaznico, s katero se predstavlja trgovinam. Reševalec hrane na strani Lebensmittelretten.de vidi, kje so v njegovi bližini trgovine, ki z nami sodelujejo, in kje je pomoč najbolj potrebna. Na strani je tudi urnik, v katerega pobiralci vpišejo, kdaj in kam bodo šli po hrano. Komu 2.500 ljudi, ki trenutno pobirajo hrano, živila dostavijo – brezdomcem, dobrodelnim organizacijam …  –, je njihova stvar. Imamo pa tudi mrežo "darilnih škatel“ oziroma hladilnikov, ki jih redno polnimo. Obstaja pa še ena možnost. Na strani Foodsharing.de ljudje vpišejo hrano, ki je ne potrebujejo, in jo zato podarjajo naprej.

Kdo so prejemniki "rešene hrane“?
Hrano zavestno ne delimo le tistim, ki si je ne morejo privoščiti. To bi bilo neumno, saj kar 50 odstotkov hrane zavržemo. Po našo hrano tako prihajajo upokojenci, študenti, brezposelni in tudi ljudje, ki imajo službo. Vsem je skupno to, da imajo malo denarja in bi lahko šli v javno kuhinjo, kamor pa ne želijo, saj želijo za svojo hrano poskrbeti sami.

Napisali ste knjigo Srečen brez denarja. Zakaj?
Na vseh ravneh želim pokazati, kako smo z nepravičnostjo in trpljenjem drugih povezani ter kako lahko to nepravičnost in trpljenje zmanjšamo in živimo bolj ekološko. V knjigi sem lahko določene stvari razložil natančneje kot v člankih, v pogovornih oddajah ali na predavanjih. S knjigo, ki je bila natisnjena na recikliranem papirju, nisem zaslužil nič. Lahko jo dobite brezplačno na spletu, mogoče pa jo je tudi kupiti. Ta denar bodo investirali v ekološke projekte.

Kaj bi svetovali ljudem, ki bi želeli živeti kot vi?
Ljudi ne želim spodbuditi k denarni stavki, ampak jim želim pokazati, da za uresničitev svojih sanj (za potovanja, ustanovitev organizacij, spremembe v svetu ...)  ne potrebujejo denarja. Zadostuje že, da se z vsem srcem posvetijo nečemu, kar jih osrečuje oziroma izpopolnjuje. Treba je zaupati notranjemu glasu in ugotoviti, kje je njihovo mesto, kaj je njihovo poslanstvo. Morda bom s svojim življenjem nekoga, ki je nesrečen v službi, spodbudil k iskanju nove zaposlitve, s katero bo morda zaslužil manj, bo pa zato bolj srečen.