Sunao Tsuboi je bil star dvajset let, ko so na vroč poletni dan, 6. avgusta 1945 Američani nad njegovem mestu odvrgli petnajst kilotonsko atomsko bombo z imenom "Little Boy".
"Slišal sem glasen pok, nato me je dvignilo v zrak. Na tla sem padel okoli deset metrov oddaljeno. Izgubil sem zavest. Ko sem se spet zbudil, nisem vedel kaj se je zgodilo. Mislil sem, da je v moji bližini eksplodirala večja normalna bomba. Nisem niti pomislil na to, da bi bila lahko atomska," se spominja avgustovskega dne 90-letni Tsuboi.
"Ljudje so kričali, klicali na pomoč. Videl sem deklico, ki so jih oči visele iz očesne votline. Ljudje so izgledali kot duhovi, krvaveli so po celem telesu. Obleke so jim zgorele na goli koži. Ko sem pogledal na tla je tam sedel moški, ki se je držal za veliko luknjo v trebuhu in poskušal preprečiti, da mu iz telesa padejo organi. Obdajal me je živi pekel" je Tsuboi o doživetem povedal za angleški Guardian.
Japonca so odpeljali v najbližjo nepoškodovano bolnišnico. Več kot en mesec je bil nezavesten, ko se je zbudil, se je Japonska že predala ZDA. Še danes 90-letnik trpi za posledicami napada. Zbolel je za dvema oblikama raka, njegovo telo pa pokrivajo brazgotine.
"Ljudem je koža visela s kosti."
"Nekateri ljudje so zjutraj po eksploziji še živeli. Zvečer pa so se nehali premikati in umrli. Nismo vedeli, da smo bili izpostavljeni radioaktivnosti. Nismo razumeli, kaj se dogaja," se v intervjuju za BBC spominja Keiko Ogura še ena od Hibakušev. "Najhujše je bilo videti ljudi, ki jim je koža visela s kosti. Najprej sem mislila, da so nekaj nosili v rokah, saj so jih držali daleč stran od sebe, ko so prišli bližje pa sem videla, da jim visi koža s kosti," razloži Ogura.
"Ljudje ne vedo, čemu se izpostavljajo."
Večina preživelih napadov na Hirošimo so se zapisali obveščanju javnosti o grozovitih posledicah, ki jih ima lahko stik z radioaktivnimi snovmi. Ne borijo se pa samo na Japonskem, ampak tudi drugod po svetu.
Takaši Morita in Junko Konumo sta Japonca, ki sta se med veliko migracijo preselila v Brazilijo. Oba sta preživela napad na Hirošimo in se sedaj borita za opustitev nuklearnih elektrarn v novi domovini.
"Nas, preživele Hirošime, zelo skrbi zaradi radioaktivnosti. Ne vohaš je, ne vidiš je, a mi jo čutimo," je za Guardian povedala Konumova, ki že več let obiskuje šole, da bi s šolarji delila svojo zgodbo.
Posebej zaskrbljeni sta Hibakuša, ker je v Braziliji slabo poskrbljeno za radioaktivne odpadke. Leta 1987 je prišlo do najhujše nesreče z radioaktivno snovjo, ko je moški v smeteh našel majhen zabojnik z odpadki in ga odprl. Radioaktivnosti je bilo izpostavljeno več tisoč ljudi.
"Tudi v Sao Paulo ljudje živijo pod vplivom radioaktivnosti, pa tega sploh ne vedo. Tega enostavno ne bi smelo biti," opozarja Konumova.
"Želimo si svet brez nuklearnega orožja in elektrarn."
Sporočilo Hibakuši je zelo jasno, želijo si sveta brez nuklearnega orožja in elektrarn ter se za to borijo z vsemi močmi. A večina preživelih napada na Hirošimo je že starih več kot 80 let.
"Čez deset, petnajst let me ne bo več, zato se sprašujem kdo bo naše sporočilo posredoval naslednjim generacijam," se boji pozabe Hiroko Hatakeyama, ki je bila v času napada stara šest let. "Skoraj nimam več energije, da bi se še naprej borila, ne bojim se več smrti. Ampak istočasno mi je povsem jasno, da je moja dolžnost kot preživela, da mojo zgodbo še naprej širim, predvsem, da bi počastila tisti, ki jih ni več med nami."
Vojna je neki najblj bolnega na svetu.