"Ponoči sem hodila v sobo, da sem preverjala, ali Jessie še diha," je v video prispevku o motnji prehranjevanja, s katero se je Digginsova srečala v svojem odraščanju, povedala njena mama Debra. "Opazila sem, da me mama preverja, saj lahko v takšnih primerih pri bulimiji zaradi nepravilnega bitja srca pride do zastoja," v prispevku pove Jessie Diggins. "To mi je res strlo srce, ker sem mislila, da sem zaradi tega zares slab otrok," je še dodala.
Digginsova se je z motno prehranjevanja srečala pri 18 oz. 19. letih, ko se je v njeni karieri obetavne smučarske tekačice začelo vse skupaj kopičiti, pritiski so bili vselej večji, pričakovanja izjemno visoka. Starša sta ji v rodni Minnesoti poiskala strokovno pomoč "Emily Program", za katerega je v včerajšnji objavi Digginsova dejala, da ji je rešil življenje. "Kot starša ji nisva mogla le reči: 'Prenehaj s tem,' pač pa sva ji morala dati podporo, da si je lahko poiskala pomoč – sama," je povedal njen oče Clay.
"Sprva nisem želela iti, a sem si nekako rekla, da bom šla, zato da obkljukam, da sem zadovoljila željo svojih staršev. Sprva nisem bila čustveno prisotna v tem," je priznala Digginsova. Ta je leta 2018 postala olimpijska prvakinja v ekipnem sprintu (skupaj s Kikkan Randall), s čimer je izpolnila otroške sanje. Danes je temu dodala še krstni (individualni) naslov svetovne prvakinje in prepričani smo, da Planice nikoli ne bo pozabila. Za svoje oboževalce in druge pa ima posebno sporočilo. "Ne rabite biti popolni. Jaz zagotovo nisem. So stvari, na katerih delam in mislim, da je moja največja moč to, da vprašam za pomoč," je podčrtala.
"Motnje prehranjevanja je resna duševna bolezen, okoli katere je veliko nerazumevanja in stigme. Pomembno je, da ljudje razumejo, da bolezen ni njihova krivda in da obstaja način, kako ozdraveti. Pred 12 leti sem res trpela, toda na srečo sem dobila pomoč. Zato sem danes tukaj," je po veliki zmagi v Planici 31-letnica povedala za norveški portal Nettavisen.
