S športnim praznikom v Planici je debitantsko sezono v svetovnem pokalu sklenilo podjetje Slatnar. ''Dokler ne bomo imeli najbolj kvalitetne in zaželene smučke, ne bomo zadovoljni,'' filozofijo podjetja opisuje idejni vodja in inovator Peter Slatnar.
Zgodba podjetja Slatnar je zgodba o velikem uspehu. Ko je Elan po rekordni sezoni Petra Prevca oznanil, da se umika od proizvodnje smuči za smučarske skoke, je štafetno palico prevzel Peter Slatnar ter po kvaliteti in dosegu proizvoda hitro presegel zastavljene okvirje.
Danes Slatnarjeve smuči v primerjavi z Elanovimi uporablja dvakrat toliko tekmovalcev, vezi še bistveno več. Podjetje je pod taktirko Petra Slatnarja še nadgradilo proizvodnjo predhodnika in se na trgu uveljavilo kot eden najkvalitetnejših ponudnikov skakalne in druge športne opreme.
Peter Slatnar
Končana je prva sezona, v kateri ste v vlogi proizvajalca smuči nasledili Elan. Kako ste zadovoljni z vašim proizvodom?
S sezono moramo biti zadovoljni in tudi smo zadovoljni. Časa skorajda nismo imeli. Vse tisto, kar je bilo najbolj nujno, smo poskušali narediti. Novitete so se izkazale kot dobre. Tudi s samo smučo smo zadovoljni, ampak to ne pomeni, da bomo obstali na mestu. Z razvojem je potrebno nadaljevati.
Lani je Peter Prevc rušil rekord za rekordom, letos so bili rezultati nekoliko slabši. Kako bi ocenili dosežke vaših odjemalcev?
Tudi v rezultatskem smislu je bila sezona dobra. Dosegli smo nekaj zmag. Zgodilo se je več odmevnih stvari, tudi svetovni rekord. (Stefan Kraft uporablja Slatnarjevo okovje, op. a.). Lahko rečemo, da je bilo super. Ljudje zelo radi primerjajo rezultate Petra Prevca z lansko sezono. Vsako leto stoji samo zase. Vse se začne z ničle. Če upoštevamo, da je bila to njegova peta najboljša sezona do zdaj, moramo biti zadovoljni.
V zaključku sezone se je veliko govorilo o ekstremni tehniki Domna Prevca. Ali pripravljate kakšno novost, ki bi preprečila, da mu smuči ne bi uhajale za ušesa?
Glede tega smo že dogovorjeni in bomo to uredili. Rešitev imamo že pripravljeno. S smučmi ne moramo kaj bistvenega narediti. Težava je v tem, da ima preveč gibljiv gleženj. Pri novem ali obstoječem čevlju bomo naredili nekakšno oporo in tako preprečili preveliko gibljivost. Potem bo vse normalno. Ni pa to ne vem kakšna težava, da se je ne bi dalo rešiti.
Domen Prevc je v lanski sezoni kar nekaj časa nosil rumeno majico vodilnega, na koncu je osvojil šesto mesto, kar je bila najboljša slovenska uvrstitev.
Koliko tekmovalcev v svetovnem pokalu uporablja Slatnarjeve smuči?
V svetovnem pokalu jih je približno 20. Nekateri skačejo z njimi občasno, nekateri pa stalno. Mislim, da jih je v primerjavi z Elanom skoraj še enkrat toliko.
Vaše vezi pa uporablja še več tekmovalcev, tudi tisti, ki nastopajo s smučmi drugih znamk?
Tako je. V bistvu je samo nekaj tekmovalcev, ki ne uporabljajo naših vezi. Mislim, da trije ali štirje.
Kako poteka izmenjava informacij s tekmovalci oziroma kako vam pomagajo pri iskanju recepta za optimalen končni izdelek?
Brez njihovih informacij ne moremo nič. Tekmovalca ne moremo pogledati in določiti, kaj bi mu ustrezalo. S čevlji je enako. Sami morajo poskusiti in deliti svoje občutke. Nekateri znajo povedati bolje, drugi malo slabše. Prek pogovorov in testiranj najdemo skupni jezik. Kar precej dela je, če želiš oskrbeti vrhunskega tekmovalca. Lahko se samo centimeter razlikuje od ideala, pa že ni v redu. Braz pravih informacij je to še toliko težje.
Če prav razumem, se smuči med seboj močno razlikujejo. V čem je na primer razlika med smučmi, ki ji uporabljata denimo Peter in Domen Prevc?
To je povsem drug svet. Vsaka smuča je narejena drugače. Druga dolžina, teža. Standardna ne more biti. Potem bi se vozili čez skakalnico, kakšnih vrhunskih rezultatov pa ne bi dosegali. Smuča je lahko premočna, prešibka, premrtva. Enega moti ena stvar, drugega druga. Potrebno je delati z vsakim posameznikom.
Ali lahko v nekaj povedih opišete proces izdelave smuči od začetne faze do končnega produkta?
Znotraj smučke je sredica, ki je sestavljena iz nomexa (satovje) in lahkih lesov. Odvisno od same smuči. Pri izdelavi sredice gre za zapleten in dolgotrajen proces. Pomembni sta vlažnost in suhost lesa. Potem pridejo na vrsto steklena vlakna, karbonska vlakna, guma. Spodnja in zgornja drsna obloga. Potem od strani dodamo material ABS. Vse skupaj sestavimo v kalup in zapečemo v preši, ki stisne z več deset tonami, da vse to dobro prime. Pečemo več kot pol ure. Dodamo tudi lepila, da se plasti zlepijo med sabo. Sledi obdelava s strojem, ki obreže zunanjo obliko smuče. Ta dodela širino, konico in posname robove po smuči. Potem gre na izdelavo strukture. Vrežejo se kanali. Bočno pride tampotisk in označevanje smuče po dolžini. Pozabil sem omeniti, da je vse stehtano do grama in vsaka smuča mora biti uravnotežena. V praksi je to odvisno od tekmovalca. Od prvega trenutka moramo vedeti, komu je smuča namenjena, ker se težišča razlikujejo. V repu smuče so svinčene ploščice, ki smuči dajejo ravnotežje. Točno moraš vedeti, kaj se bo s smučo dogajajo in do kakšne teže lahko greš. Težišče je možno minimalno korigirati, veliko pa ne. Če pride do napake, bo smuča neuporabna, razen mogoče za kakšno ograjo pri hiši. Zgrešiš lahko pri trdoti, smuča je lahko preveč odprta, preveč zaprta. Kombinacij je ogromno.
Kako ste se dogovorili za sodelovanje bodisi s slovenskimi bodisi s tujimi tekmovalci, so sami stopili v stik z vami ali ste jih vi kontaktirali?
Večinoma gre za tekmovalce, ki so skakali s smučmi Elan. Z njimi smo stopili v stik in vsi razen enega so se odločili za našo smučo. Potem smo imeli testiranja. Tekmovalci so poskusili. Enim je pomembnejša kvaliteta, drugim pa denar. Fischer in ostali proizvajalci ponujajo tekmovalcem denarne nagrade, ki sicer niso velike, ampak mi si jih ne moremo privoščiti. V ozadju nimamo ogromne serije smuči, da bi lahko s proizvodnjo krili takšne reči. Teh sredstev nimamo, zato pa poskušamo narediti tako kvaliteten proizvod, da denarne nagrade ne bodo več tema pogovora. Želimo si, da imajo tekmovalci smuči, s katerimi so zadovoljni. Če bodo zadovoljni, bodo dosegali dobre rezultate. Z enim dobrim rezultatom pa bodo lahko pokrili enoletni bonus, ki bi ga dobili od konkurence.
Vaša smučka ima zelo prepoznaven in minimalističen izgled. Ali se na tem področju obetajo kakšne spremembe?
Smuča ostane takšna, kot je. Imamo veliko dela pri dodelavi notranjega dela smuče. Po enem letu ne bi bilo smiselno menjati izgleda, ker bi izpadli neresni in ljudje bi se morali znova privajati. Izgled in oblika sta se prijeli. Pri tem bomo ostali. Ne bomo komplicirali. Posvetili se bomo notranjosti in drsni oblogi. V tem pogledu bomo poskusili prehiteti ostale. Potem se bodo oni spraševali, kaj delamo, in ne obratno. Dokler ne bomo imeli najbolj kvalitetne in zaželene smuče, ne bomo zadovoljni. Pa še takrat, ko nam bo uspelo, bo to še večja spodbuda za naprej, da nas ne bodo drugi prehiteli.
Kaj pa druge panoge, vas zanimajo alpsko smučanje, biatlon, tek na smučeh?
Kar zadeva tek, imamo svoje rolke. Kar pa se tiče drugih panog, narejeno imamo okovje za turno smučanje. To je izdelano in končano. Potem gremo še v nek drug šport, vendar ne bi rad omenjal, ker ščitimo neke patente. Z Elanom imamo projekte glede vezi. S svojimi izdelki sodelujemo s šestimi, sedmimi vrhunskim športi. Ponekod smo že kar uveljavljeni.
Nekateri orli nastopajo s smučni drugih proizvajalcev, na primer Jurij Tepeš (Sport 2000) in Robert Kranjec (Fischer). Ali jih morda poskušate zvabiti v svoje vrste?
Smo v stiku. Odločitev je njihova. Če so zadovoljni s smučo, ki jo imajo... saj ne morejo biti vse naše. Z njimi imam povsem enak odnos kot s tekmovalci, ki uporabljajo našo smučo. Ne delamo nobenih razlik. Vsi so dobrodošli. Vsem nudimo servis, popravimo tudi konkurenčno smučo. S tem nimamo nobenih težav ali moralnih zadržkov. Bomo pa seveda veseli, če bi Jurij ali še kdo drug izrazil željo po naši smuči. Če jim bo odgovarjala, jo bomo z veseljem izdelali. Pred zimsko sezono sta smučo preizkusila Tepeš in Semenič. Slednjemu je takoj odgovarjala, vendar mislim, da je imel še pogodbo. Kdorkoli bo izrazil željo, mu bomo smučo naredili.
V mladosti ste se ukvarjali s smučarskimi skoki in imeli čast poleteti na velikanki. Kdaj in kako daleč?
Mislim, da je bilo leta 1985. Daljava je bila skromna. 146 metrov. Nič posebnega. Takrat je bil svetovni rekord okrog 190 metrov. Daljava ni bila ne vem kaj, a za nas, mulčke, ki so nas spustili čez... Lahko rečem, da sem poletel na velikanki, s čimer se ne more pohvaliti veliko ljudi. Danes bi si seveda želel preleteti magično mejo 200 metrov. Izkušnja je bila zelo lepa, spominov mi nihče ne more ukrasti. Lahko rečem, da smo se sami pri sebi zapisali v planiško zgodbo.
V Planici se je letos zbralo nekaj manj ljudi kot lani, a vzdušje je bilo kljub temu fenomenalno. Kako ste doživeli tekme v Planici in kaj vam pomeni eden največjih praznikov slovenskega zimskega športa?
Ljudi je bilo veliko. Tudi vzdušje je bilo dobro. Napoved je bila takšna, da so ljudje morda malce špekulirali in se že prej odločili, da bodo raje gledali doma. Morda je zato doma ostalo kakšnih deset, dvajset tisoč ljudi, ampak tisti, ko so prišli, so lahko spremljali izjemne polete. Takšnih daljav res ne vidiš vsak dan. Tekmovalci so si podajali rekorde, resda rekorde skakalnice, a vseeno. Vzdušje v Planici je vedno fantastično. Kapo dol organizatorjem, to je res pravi praznik. Planica je tako kot Triglav. Moraš jo videti od blizu. Planica je danes drugačna, med gledalci ni več toliko alkohola, seveda so esktremi, načeloma pa je to postala trezna prireditev. Lepo je videti, da se ljudje znajo zabavati brez promilov. Objekti so prekrasni. Sami superlativi. Planica je Planica!
