Najizkušenejši član slovenske reprezentance v smučarskih skokih Robert Kranjec bo v Sočiju nastopil že na svojih četrtih zimskih olimpijskih igrah zaporedoma. Lansko zimo je s šestim mestom vnovič končal kot najboljši Slovenec v svetovnem pokalu, to sezono sicer še ni ujel prave forme, a upa, da bo olimpijski nastop pričakal dobro pripravljen.
Kranjec je zadnja leta nekakšen kapetan slovenske skakalne reprezentance. Z 32 leti ni le najstarejši član ekipe, temveč tudi daleč najizkušenejši. Ob številnih uspehih, lanskem naslovu svetovnega prvaka v poletih, 11 zmagah v svetovnem pokalu, šest od teh je dosegel z ekipo, dveh malih kristalnih globusih za najboljšega letalca sezone (2010, 2012) je Kranjec doslej že trikrat nastopil na olimpijskih igrah – leta 2002 v Salt Lake Cityju, 2006 v Torinu in 2010 v Vancouvru. Največji uspeh je dosegel ob olimpijskem prvencu v ZDA, ko je skupaj s Petrom Žonto, Damjanom Frasom in Primožem Peterko osvojil ekipni bron.
Vrhunec kariere
"Mislim, da so olimpijske igre za vsakega športnika, ki se jih ima priložnost udeležiti, zagotovo vrhunec v karieri. Osvojiti olimpijsko kolajno je tisti cilj, ki ga ima vsak športnik," je dejal Kranjec. Njegov prvi olimpijski spomin sega v leto 1994, ko je bil star 12 let in je prek televizijskih zaslonov spremljal zimske igre v Lillehammerju. "Prve olimpijske igre, ki se jih spomnim, so tiste iz leta 1994 v Lillhammerju. Še danes se živo spomnim, kako so na slovesnem odprtju iger v izteku olimpijske skakalnice ven plezali klovni," je v smehu pojasnil Kranjec in dodal: "Olimpijske igre imajo brez dvoma neki poseben čar."
Na igre v Sočiju še noče preveč misliti, saj ga, kot poudarja, do takrat čakata še dva skakalna konca tedna tekem v Sapporu in Willingenu. "Ne razmišljam še o olimpijskih igrah, saj me čakata še dva tedna tekem v svetovnem pokalu, na katerih želim dobro nastopiti, da bom samozavestnejši. Menim, da mi v tem trenutku prav samozavesti malo primanjkuje, ker se mi tekme nekako ne izidejo. Lepo bi bilo iti na olimpijske igre s kakšnim dobrim rezultatom," o čim boljši popotnici za Soči razmišlja skakalec kranjskega Triglava.
"Takšne stvari ubijajo"
"Največja težava je ta, da se loviš in loviš. Vse ti gre že od rok, vse 'špila', na ekipni tekmi odskačeš odlično, potem pa naslednji dan na posamični dobiš tako slabe razmere, da se ne uvrstiš niti v finale. Takšne svari te ubijajo," se je Kranjec dotaknil minulega konca tedna in tekem v Zakopanah, kjer je skupaj s Petrom Prevcem, Jernejem Damjanom in Jurijem Tepešem na ekipni tekmi slavil zmago, nato pa imel na posamični ene od najslabših razmer med vsem skakalci, v katerih se več ni dalo storiti, in ostal zunaj trideseterice.
"Podobno je bilo na novoletni turneji, ko sem dobro skakal, a zaradi slabih razmer končal okoli 20. mesta po prvi seriji, nato pa sem na silo hotel nadoknaditi, pa je bilo še slabše. Na silo v skokih ne gre. To se ti zgodi nekajkrat zaporedoma in potem že začneš dvomiti vase. To mi gre najbolj v nos. Vem, da moram biti strpen, ampak to se ponavlja že v nedogled. Naj bo še malo strpen kdaj tudi tisti, ki pritisne na gumb za zeleno luč," se je ob žirijo tekmovanja, ki ima posluh za avstrijske ali nemške skakalce, za slovenske pa pač ne, obregnil izkušeni skakalec.
"Lastnik je zdaj Križaj"
V slovenski olimpijski vrsti je ob Damjanu edini, ki se dobro spominja Vučka, simpatične maskote olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, čeprav je bil takrat star komaj dve leti. "Seveda se spominjam sarajevske maskote Vučka. Ko sem bil majhen, sem ga imel doma. Zdaj pa je njegov lastnik, če se ne motim, Bojan Križaj," je v smehu zaključil eden od najizkušenejših slovenskih olimpijcev.
