Moška karavana alpskega smučanja se bo ta konec tedna mudila v Kranjski Gori, kjer bo na sporedu jubilejni 60. Pokal Vitranc. Predzadnja postojanka pred finalom sezone v Lenzerheideju bo postregla z veleslalomom (13. marec) in slalomom (14. marec).
Zadnji slovenski smučar, ki mu je uspelo pokoriti konkurenco na vitranški strmini, je bil Jure Košir, ki je leta 1999 dobil slalomsko tekmo. Zmaga vpričo prijateljev, družine in uspehov željnih slovenskih navijačev je pomenila enega od vrhuncev njegove kariere, na katerega ga še danes vežejo čudoviti spomini.
"V spominu mi je ostal občutek, da sem bil zelo dobro pripravljen. Na tekmo sem prišel v vrhunski formi, kar je bil dober znak. Imel sem srečo pri žrebu startnih številk. Dobil sem številko ena, kar mi je vedno zelo odgovarjalo. Rad sem imel proge brez linij. Celotno vzdušje bilo zelo pozitivno, gledalci, delavci ob stezi, lepo vreme," se podrobnosti 6. januarja 1999, ko se je postavil ob bok legendam, kot sta Bojan Križaj in Rok Petrovič, spominja Košir.
"V prvem teku sem si privozil veliko prednost, naslednje tri ure pa so bile malce naporne. Malenkost sem bil neučakan in nervozen, vendar sem uspel te občutke ukrotiti. Zelo mi je pomagalo, da sem imel v zadnjih minutah ob sebi super ekipo. Ob meni so bili kondicijski trener, serviser in še nekaj pomočnikov. Skupaj smo uspeli ustvariti sproščeno vzdušje z zelo jasno mislijo, da tekmo zmagamo. Zelo mi je pomagal tudi zadnji pogovor z glavnim trenerjem Janezom Šmitkom. Vlil mi je veliko poguma. Kratko in jedrnato mi je dejal: 'dober si, odločno in pogumno odpelji in to je to'. Ni bilo lahko vpričo velikega števila gledalcev, družine, znancev. Nenazadnje je imela tudi slovenska javnost visoka pričakovanja. Ko enkrat palice postaviš čez startno paličico, je to poseben občutek. Na srečo sem se dobro počutil in odpeljal tako, kot se spodobi."
"Morda mi je najbolj ostalo v spominu to, da mi ob prihodu v cilj sploh ni bilo treba pogledati na semafor. Čutil sem, da sem odpeljal dobro. Pogledal sem samo reakcijo gledalcev in vedel. Sledil je občutek prvinskega veselja. Takoj so k meni prihiteli moštveni kolegi in smo se skupaj veselili. To je bilo zares lepo, ker smo bili dobri prijatelji," je povedal Košir, ki sta mu v v ciljni areni v objem skočila Mitja Kunc in že pokojni Drago Grubelnik.
"Rad sem tekmoval v Kranjski Gori, ker sem vedno smatral, da imam prednost pred ostalimi. Teren sem poznal do potankosti. Všeč mi je bilo domače vzdušje, gledalcem sem želel pokazati, kaj znam. Vedno sem rad tekmoval doma. Enkrat sem bil še drugi, takrat sem odpeljal odlično, a me je premagal Alberto Tomba, ki je bil v življenski formi. Obžalujem pa tisti razveljavljeni veleslalom, ko sem vodil po prvi vožnji. To je bilo leta 1995. Prikradla se je neka megla, nakar so v čudnih okoliščinah prekinili tekmo. V ponovitvi prvega teka sem odstopil. V 15 letih se je nabralo kar nekaj lepih spominov, pa tudi kakšen grenak."
Na strmini pod Vitrancom bosta že v soboto najvišja mesta napadala Žan Kranjec in Štefan Hadalin. Slednji je v zadnjem času nakazal dvig veleslalomske forme, na tekmi v Banskem pa se je celo prvič v karieri uvrstil med najboljšo deseterico v tej disciplini, kar mu je uspelo z najhitrejšim časom druge vožnje.
Na vprašanje, zakaj Hadalin (še) ne uspe sestaviti dveh vrhunskih voženj, je Košir odvrnil: "Ni edini. To se dogaja številnim tekmovalcem. Morda mora doseči še nekoliko višji nivo, da bo smučal še bolj konstantno in bo imel več samozaupanja. Morda je še preveč nervoze. Težko je reči. Smuča dobro, morda trenutno celo bolje v veleslalomu kot v slalomu. Tehnično sta oba z Žanom vrhunska tekmovalca. Na žalost sta samo dva. To je težko primerjati z našo ekipo, ko nas je bilo osem, a moramo biti tudi s tem zadovoljni. Slovenija je vseeno majhna. Nadejam se, da se jima bo v Kranjski Gori odprlo in se jima morda poklopi."
Tudi Kranjec je kljub družinski tragediji in poškodbi hrbta ohranil priključek z veleslalomsko elito. "Žan ima za seboj težko sezono, to je potrebno vzeti v obzir. To niso običajne okoliščine, potem pa še tista poškodba hrbta. Mislim, da se je še dobro spopadel s tem. Še vedno smuča super. Malenkost zaostaja za najboljšimi, a na dober dan je to možno izničiti," je prepričan Košir.
Pokal Vitranc bo, tako kot številne druge športne prireditve, minil brez prisotnosti gledalcev. "Težko rečem, kako vse to vpliva na tekmovalce. Sem pa vesel, da se je sezona sploh izpeljala. Kar nekaj športov je bilo še bolj prizadetih. Alpsko smučanje je še vedno tudi televizijski šport. Tekmovalci ne čutijo takšnega vzdušja, a to so sami profesionalci, ki se s tem sploh ne ukvarjajo. Nekaterim je verjetno še lažje."
Podprl Kostelića, ne pa tudi Shiffrinove
Košir se je dotaknil tudi polemike na nedavnem svetovnem prvenstvu v Cortini, kjer so se organizatorji odločili, da bo v finalni vožnji slaloma v obratnem vrstnem redu najprej nastopilo najboljših 15 tekmovalcev. Odločitev je močno ujezila hrvaško legendo Ivico Kostelića, ki je obračunal tako z Mednarodno smučarsko zvezo (Fis) kot s tistimi, ki bi krivico morali preprečiti.
"To je bila čudna odločitev, ki tudi meni ni bila všeč. Tudi sam sem bil proti temu. Pravila naj bodo enaka ves čas. Proga ni bila tako slaba. Fis je tukaj naredila napako. Nepošteno do nekaterih tekmovalcev, ki bi sicer morda imeli možnost za kaj več," se je mnenju Kostelića pridružil Košir. "Mi smo se dolgo borili za te reči, tudi združenje tekmovalcev je bilo zelo močno, upoštevali so naša mnenja, zdaj pa očitno ne več. Izgleda, da na te stvari nimajo vpliva," je dodal.
Če je v primeru Cortine izrazil podporo tekmovalcem, pa tega ni mogel storiti v primeru Mikaele Shiffrin. Američanka je namreč organizatorje tekme v Jasni obtožila šikaniranja v korist Petre Vlhove. "To je bila neupravična obtožba. Kol je bil zlomljen. Malce beden izgovor. Od nje tega ne bi pričakoval."
Kdo pa je Košir, da bo sodil? V 15 let tekmovanja, le tri zmage...
Po luknjah je smučal čist počasi