Rekordno visoke temperature so načele trud organizatorjev tekmovanja alpskih smučarjev. A so se na takšen scenarij pripravili in že pred dvema mesecema pripravili snežno podlago, tako da domači smučarski vrhunec zime ni ogrožen. Na koncu je treba kot pri vsaki jedi dodati še sol.
"V zadnjih dveh tednih so nam pretople dnevne in nočne temperature, za nameček je še deževalo, požrle vsaj 14 centimetrov snega. S četrtka na petek smo ga sigurno izgubili približno pet centimetrov, ker je bilo toplo čez cel dan in je deževalo 22 ur. Na kolih, na katere smo postavili mreže, se je videlo, koliko snega je zmanjkalo, saj so bili že več kot pet centimetrov zunaj. Celotno zaščitno mrežo smo morali prestaviti ter izvrtati nove luknje," je vodja tekmovanja v Podkorenu Aleš Vidic nazorno opisal bitko z vremenom pred začetkom 58. Pokala Vitranc.
"Treba je bilo biti izredno potrpežljiv. Iz dneva v dan smo se odločali, kaj bomo naredili. Zelo so nam šli na roko žičničarji, ker smo lahko progo od prejšnje sobote dalje zaprli. Od takrat tudi ni več šel ratrak na progo, niti ni bila proga odprta za turiste in se ni smučalo po progi," je pred začetkom vitranškega spektakla dejal prvi operativec na terenu.
"Teren smo do tekme pustili, da je počival. Ker smo vedeli, da se nam obetajo visoke temperature in smo pričakovali dež, nismo hiteli z utrjevanjem proge in smo počakali, kako bo teren sam od sebe deloval. To je bilo najbolj pomembno. Je pa tako, če ne bi imeli baze, ne bi imeli tekmovanja," je napeto bitko z vremenom opisal Vidic.
"Če bi sprejeli samo eno napačno odločitev, recimo, da bi v ponedeljek, ko je deževalo, naslednji dan na progo poslali ratrak, tekme ne bi bilo. Ker bi s 14 tonskim strojem uničili zgornjo plast in tega ne moreš več utrditi, če ni mraza," je prepričan Vidic.
Ključno je bilo, da so pravočasno pripravili osnovo: "Januarsko svetovno prvenstvo parasmučarjev je bila priložnost za izgradnjo te snežne baze, pri čemer so nam pomagale nizke temperature."
"Do tega spoznanja, da je treba vnaprej pripraviti bazo, smo prišli po naključju, ko smo gostili Zlato lisico in smo morali za njih progo politi z vodo, pripraviti teren za tekmovanje svetovnega pokala. In, če takrat ne bi imeli Zlate lisice, najbrž tudi ne bi šli polivati proge tako zgodaj, dva meseca pred našo tekmo. Kar se je potem izkazalo, da je bila prava rešitev za nas. Takrat, ko je priložnost, a je to dva meseca pred tekmo ali sredi decembra, naredimo bazo, in smo potem mirni celo zimo do naše tekme," je ključ do uspeha razkril vodja tekmovalnega odbora Pokala Vitranc.
"Proti naravi res ne moremo ničesar narediti, lahko se samo iz dneva v dan prilagodimo. Pametno smo se odločili, da smo odpovedali petkov prosti trening na progi, iz razloga, ker imamo štiridnevni program tekmovanja, po svetovnem pokalu še finalni tekmi evropskega pokala. Teren bi sicer lahko utrdili za trening in bi bila dobra tekma, ampak potem bi bili vprašljivi tekmi za evropski pokal, ker štiri dni ne moreš na visoki ravni ohranjati terena, če ni mraza in pogojev, ki bi si jih želeli," je še dodal.
Noč oziroma jutro pred tekmo je namenjeno še zadnji čarovniji oziroma glavnemu orožju v bitki z vremenom. Gre za kombinacijo vode in soli.
"Zadeva je precej zapletena. 150 ljudi, amaterjev, prostovoljcev, istočasno iz petih mest začne polivati progo z vodo z dolgimi cevmi ter se hkrati pomika dol po progi. V istem trenutku druga skupina na vsaki od teh točk meče sol, nato pa še tretja skupina oddrsava s smučmi po progi to, kar sta prejšnji dve skupini vrgli oziroma polili po progi. Celoten teren z ljudmi leze proti izhodišču skupine, ki je pod njimi," je opisal.
"Progo solimo z naravno, domačo, slovensko piransko soljo. S soljo je treba skrbno ravnati, če je preveč soli, lahko povzročimo več škode kot koristi in se uniči sneg. To je kot z juho. Najprej poskusiš. In če je premalo slana, dodaš ščepec, in ne takoj dveh žlic soli. Tukaj je pa isti sistem," je razkril še eno skrivnost.
Sam postopek je precej zanimiv: "Najprej, pred ogledom posujemo z grobo soljo, ki se raztaplja dlje časa in tudi dlje časa traja, po ogledu pa sledi še zelo fina sol. Včasih vržemo na celi progi od starta do cilja samo deset do 20 kilogramov fine soli. To je res zelo fina, drobno mleta sol, ampak učinek je pa super."
"Sol dejansko zniža tališča snega, saj iz snega potegne energijo. Mora pa reagirati skupaj z vodo, drugače nima učinka. Novega snega ne posipavamo s soljo, na starem snegu, kot ga imamo trenutno na progi, pa nastane ena takšna super reakcija," je razkril kemični recept.
"Skandinavci to že vrsto leto prakticirajo, saj brez tega, da bi vrgli sol, ne morejo trenirati na svojih ledenikih. Takšne so izkušnje tudi trenerjev s spomladanskih in poletnih treningov. Kemiki dobro poznajo to reakcijo. Najprej so po progi metali različna gnojila, potem so začeli proizvajati in eno obdobje prodajali posebno in precej drago snov, mislim, da je šlo za snov BTX. Mi uporabljamo naravno, domačo sol," je sklenil Vidic.
