Obetaven slovenski biatlonec Miha Dovžan je v lanski sezoni naredil velik korak v pravo smer, saj je osvojil petkrat več točk kot leto poprej. Še posebej je nase opozoril s 17. mestom na posamični tekmi v Ruhpoldingu (20 km), kjer je pokril vseh 20 tarč in za zmagovalcem Martinom Fourcadom zaostalo le dobre tri minute. To je bila z naskokom najvišja uvrstitev v svetovnem pokalu, a Dovžanove ambicije segajo še precej višje.
24-letni biatlonec, ki se je slovenski javnosti vtisnil v spomin s prepoznavnim rafalnim streljanjem, iz leta v leta stopnjuje svojo formo, v prihajajoči sezoni pa si želi spet dvigniti rezultatsko krivuljo in poseči po še odmevnejših rezultatih.
Ko sva se prvič slišala, ste se ravno vračali z Norveške. Kako potekajo priprave?
To so bile sploh prve priprave na snegu. 14 dni smo bili na Norveškem, vendar je bila situacija precej slaba. Na začetku smo imeli na voljo samo en kilometer proge, kasneje pa 2,5 kilometra. To je to, kar je bilo od snega. Bilo je tudi toplo, vseskozi je padal tudi dež. Sonca dva tedna praktično nismo videli. Snega res zelo malo in toplo. Vmes je sicer malo zapadel. Dva dni je bilo tudi malo bolj mrzlo in so naredili umeten sneg, potem pa ga je hitro začelo pobirati. V Sloveniji sploh ni možno trenirati na snegu.
Kako takšno vreme vpliva na tekmovalca?
Treba se je prilagoditi. Težava je v tem, da smo trenirali na snegu, tukaj pa snega ni. Spet bo potrebno poseči po rolkah, ampak situacija je enaka za vse.
Kakšni so načrti za naprej?
Najprej za štiri dni na Pokljuko. Točnega načrta še ne vem. Potem odhajamo v Avstrijo. Tam nam obljubljajo, da bodo pripeljali lanski sneg in da bomo lahko trenirali na snegu. Bližje je težko najti sneg.
Čemu ste med pripravami posvečali največ pozornosti?
Vsemu. Trenirali smo kar veliko, ampak krog je zelo majhen. Hitro se naveličaš. Še posebej prve dni, ko smo imeli na voljo samo en kilometer. Načeloma je šlo bolj za finese in nadgradnjo tega, kar smo počeli poleti. Zdaj se posvečamo hitrim treningom, da še malce dvignemo formo. Tako streljanju kot smučanju poskušamo posvetiti približno enako pozornosti. Strelja se veliko pomladi, ko vreme to dopušča. Takrat smo veliko na strelišču. Veliko je suheha streljanja v sobi, ko samo meriš na piko.
Prihajam iz Spodnjih Gorij. Star sem 24 let. Prejšnji mesec sem diplomiral na višji gostinski šoli na Bledu, smer velnes. Šolski cikel sem zaključil. Končno. Sem peti član moške biatlonske A reprezentance. Z biatlonom se ukvarjam od desetega leta starosti. Sem tudi član športnega društva Gorje.
Kje imate po vašem mnenju največ rezerve?
Zaenkrat je to tek. Tukaj ne moreš preskakovati korakov in prehitevati razvoja. V celotni karavani sta mogoče dva biatlonca, ki lahko že pri 18. letih dosegata vrhunske rezultate. Optimalna starost je od 27. leta naprej. V teku je še kar nekaj rezerve. Napreduje se počasi, iz leta v leto.
Od kod ljubezen do biatlona?
Ne vem. Enkrat sem poskusil. Brat se je že prej ukvarjal s tem. Najprej sem poskusil tek, nato še biatlon. Pri nas je to že tradicija.
Biatlon je v Sloveniji doma na Pokljuki. Kako se domače tekme razlikujejo od tujine?
Razlika je ogromna. Še posebej doma, kamor te pridejo spodbujat tvoji navijači, te kar ponese. S tem dobiš neko dodatno energijo. Najraje tekmujem doma. Všeč mi je tudi na Norveškem ali v Nemčiji. Ne maram pa Oberhofa, tam je ves čas megla. Načeloma so mi všeč vsa prizorišča.
Pravijo vam prihodnost slovenskega biatlona. Ali je to dodatna motivacija ali nekakšno breme?
Vsekakor je to pozitivno. Tega se ne bojim. Res pa je, pri uspehih ti vsi stojijo ob strani, k uspehov ni, te hitro pozabijo. Še posebej tisti navijači iz naslonjača.
Vas to prizadene?
Ne, s tem se niti malo ne obremenjujem. Ko berem komentarje, se samo smejim.
Trenirate tudi z najuspešnejšim slovenskim biatloncem Jakovom Fakom. Kaj vam to pomeni?
Vsekakor velika prednost. Jakov je biatlonec z olimpijsko medaljo. Od njega se lahko učimo, marsikaj nam pove. Predvsem imamo zaradi njega veliko boljše pogoje. Če njega ne bi bilo, bi bilo zelo drugače. Letos smo bili ogromno v tujini. Razlika je tudi poleti. Na primer, asfaltna proga za rolkanje na Pokljuki ni najboljša. Precej kratka in brez pravih vzponov. V tem pogledu je zelo dobrodošlo, da gremo lahko v tujino in treniramo na različnih prizoriščih. Tudi gledanost je zaradi Jakova večja.
Fak je zanimiv primer, ker se je odločil menjati državljanstvo. Bi bili vi pripravljeni tekmovati pod drugo zastavo?
Ne vem. Težka rečem. O tem niti ne razmišljam. Pri Jakovu je bilo tako, da je imel pri nas občutno boljše pogoje.
Kakšni so vaši pogoji za trening v primerjavi z Norvežani, Francozi, Nemci ...?
Pogoji so primerljivi. Lahko rečem, da imamo zelo dobre. Ostale reprezentance imajo več spremljevalcev, ampak imajo obenem tudi več tekmovalcev. V naši A ekipi je šest tekmovalcev in imamo vseeno še tri strokovne sodelavce. Servis imamo vrhunski, to moram pohvaliti. Mislim, da nič ne zaostajamo.
Na vaši športni poti si pomagate tudi z zasebni pokrovitelji. Kako jih pridobite?
Dogovorim se povsem sam. Vsak ima lahko dva zasebna pokrovitelja, ki ju lahko potem oglašuješ tudi na dresu ali puški. Položaj je tudi določen s pravili. Lahko imaš več pokroviteljev, ampak samo dva lahko oglašuješ. Finančno pomoč je težko dobiti. Veliko lažje se je dogovoroti za kakšen izdelek. Vesel si lahko, če karkoli dobiš.
Kakšno je stališče Smučarske zveze Slovenije (SZS)?
Imamo proste roke, samo pokrovitelji ne smejo biti konkurenca pokroviteljem SZS. Zveza financira vse priprave, tako da tekmovalci nimajo nobenega stroška.
Kako je sicer z opremo, kdo jo financira?
Za opremo je posrbljeno. Cev puške nam priskrbi zveza, kopito pa moraš kupiti sam, ker je narejeno po meri. To imaš potem lahko deset let. Puško imaš samo eno. Treba je menjati rezervne dele, marsikaj se da popraviti. Treba je čistiti cev. To naj bi počel na 200 strelov, kar je približno dva treninga.
Biatlon ne velja za enega donosnejših športov. Kako se preživljate?
Zdaj sem se zaposlil v slovenski vojski. Lahko rečem, da je situacija kar dobra. V biatlonu so denarne nagrade še nižje kot v alpskem smučanju in smučarskih skokih. Denarne nagrade dobijo samo tekmovalci do 15. mesta. Sicer se pogajajo, da bi povečali do 20. mesta. Od 10. do 15. mesta so nagrade tam nekje okoli 500 evrov. Zmaga je vredna približno 13.000 evrov. Tretje mesto samo še 9000 ali manj. Od tega ti poberejo davek v državi, kjer tekmuješ, nato pa še doma. Ven dobiš polovico. Stroškov sicer nimaš veliko, ampak bogateti ravno ne moreš.
Kaj nameravate početi po koncu kariere?
Končano imam tudi poklicno strojno šolo. Doma imamo kmetijo, tako da delati znam. Se bom že znašel. Če znaš delati, boš našel delo. Ostal bi v športu.
Nastopili ste tudi na OI v Pyeongchangu. Kakšna je bila vaša olimpijska izkušnja?
Nekaj novega. V Južni Koreji smo preživeli tri tedne, več od vseh Slovencev. Posebno doživetje. Pred tem sem se udeležil tudi mladinskih olimpijskih iger, kjer gre za zelo podoben koncept. Olimpijska vas ima posebno vzdušje, povsem drugače kot v svetovnem pokalu. Druženje z drugimi športniki. Zelo zanimivo. Prišlo smo že en teden prej, da smo se malo privadili na pogoje. V sobi smo bili s Filipom Flisarjem. Družili smo se tudi z drugimi. Flisar jih je 'pokal'. Njemu jih ne zmanjka, res je faca.
Kaj vam je najbolj ostalo v spominu, kakšna prigoda mogoče?
Ko smo čakali na tekme, smo veliko časa preživljali v igralnicah in igrali playstation. Zunaj je bilo tako mraz, da te je v nekaj trenutkih prezeblo do kosti. Še posebej nas, ker se moramo sleči do dresa, če želimo streljati. Lažje je samo teči, ker se lahko konkretno oblečeš.
Olimpijska medalja ali kristalni globus?
Olimpijska medalja. Po mojem je bolj cenjena.
Po OI so vam domačini pripravili manjši sprejem. Kako ste ga doživeli?
Lepo je bilo videti, da me podpirajo. Čez cesto so razpotegnili transparent. Fino smo se imeli, čeprav je bilo zelo mrzlo. Takšna podpora mi veliko pomeni.
V Ruhpoldingu ste zablesteli s 17. mestom. Kako ste doživeli ta uspeh?
Noro. To je bil zame velik preskok. Pred tem sem bil nekajkrat nekje okoli 40. mesta, potem pa kar 17. Zelo sem bil vesel štirih ničel (20 strelov, op. a.), saj bi za vsak zgrešeni strel dobil minuto kazni. Malo sem obžaloval, da mi je zmanjkalo štiri sekunde za tekmo s skupinskim startom. Za nagrado sem še dva dni ostal v Ruhpoldingu, ker sem bil rezerva. Štartu se ni odpovedal noben tekmovelec, tako da sem tekmo lahko samo spremljal.
Nanizali ste tudi številne uspehe na državni ravni. Kateri vam pomenijo največ?
Največ mi pomenijo uvrstitve v svetovnem pokalu in na svetovnih prvenstvih. Državna prvenstva so bolj obveza. S tem se ne morem ravno hvaliti. Na državnem prvenstvu se pomerimo med sabo na nekakšni trening tekmi.
Pravite, da ste v zadnjem delu sezone močnejši kot drugi tekmovalci. Zakaj?
Šele takrat pridem v pravo formo. Po svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah nekaterim že malo popusti v glavi, meni pa 'zalaufa'. Preprosto lažjo zdržim tisto zadnjo triado. Po eni strani je tudi to dobro. Znam tempirati formo, čeprav je včasih lahko že prepozno in mi zmanjka tekem.
Med pripravami trenirate tudi z drugimi ekipami. Kako je kaj z izmenjavo informacij?
Čisto odvisno. Formule za uspeh ti ne bo nihče povedal. Kolegialnost med tekmovalci je prisotna. Z vsemi se dobro razumem.
Ali ste pred tekmami nervozni?
Ne, s tem res nimam težav. Jaz sem bolj flegmatik. Kar si naredil, si naredil. Če se preveč obremenjuješ, si povsem zakrčen, kar se potem pozna na strelišču.
Kako se umirite, ko pridete na strelišče?
Nič posebnega. Vse se odvija tako hitro. Prideš in se umiriš. Srčnega utripa imaš 170 in bistveno niti ne pade. Še posebej pri streljaju v stoje, s katerim jaz včasih opravim v 20 sekundah ...
... to je potem vaše slovito rafalno streljanje?
Ja. Včasih mi uspe tudi v 17 sekundah. Ostali porabijo malo manj kot minuto. V leže traja malce dlje. Je pa odvisno. Včasih ti kaj ne paše in se mučiš z vsakim strelom. Spet drugič se postaviš in samo streljaš. Rafalnega streljanja se poslužuje kakšnih pet tekmovalcev, ostali gredo bolj na 'ziher'.
Vas k temu spodbujajo ali vas potem grajajo?
Včasih tudi pobezljam, ampak treba je tvegati. Vsaka sekunda je pomembna.
Kakšna so vaša pričakovanja za prihajajočo sezono?
Pričakujem, da bom boljši kot lani. Želim si izboljšati 17. mesto in doseči boljši rezultat v skupnem seštevku. Lani sem osvojil petkrat več točk kot leto poprej. Če jih v prihajajoči sezoni dobim še enkrat toliko, bom zelo zadovoljen. Redno se želim uvrščati na tekme. Če naredim tako, kot je treba, ne bi smelo biti težav.
Najboljši rezultati v svetovnem pokalu, SP in OI:
• 10. mesto štafeta – PyeongChang (KOR) – olimpijske igre
• 17. mesto individualna – Ruhpolding (NEM)
• 34. mesto sprint – Oslo (NOR)
• 34. mesto sprint – Tyumen (RUS)
• 35. mesto individualna – PyeongChang (KOR) – olimpijske igre
• 37. mesto zasledovalna – Tyumen (RUS)
• 43. mesto individualna - Oslo (NOR) – svetovno prvenstvo
• 47. mesto individualna – Ostersund (SWE)
• 48. mesto sprint – Pokljuka (SLO)
• 50. mesto individualna – Hochfiellzen (AUT) – svetovno prvenstvo
• 50. mesto zasledovalna – Presque isle (ZDA)
• 52. mesto zasledovalna – Oslo (NOR)
• 53. mesto sprint- Pyeongchang (KOR) – olimpijske igre
Amater z drugimi besedami, ki pravi, da pride v formo na koncu sezone, ko mu zmanjka tekem..fant, trenirat pomeni, da si v formi že na 1. tekmi ne pa na 20., pa še to ne da si na konc 30.… ...prikaži več ampak stopničke morjo bit cilj vedno!!