Bojan Tokić je na evropskem prvenstvu v Luxembourgu je osvojil že svojo četrto kolajno na evropskih prvenstvih, dvema s tekmovanja moških dvojic in eni posamični je dodal še ekipno. Manjka mu le kolajna v mešanih dvojicah.
"Mogoče bom pa v tem našel še dodaten motiv, mogoče si bom poiskal dobro partnerico in napadel kolajno še v tej konkurenci. Še posebno, ker je to zdaj olimpijska disciplina in je s tem dobila dodatno veljavo. Je pa res, da sem že v letih, tako da kaj dosti časa za nov uspeh ne bom imel," je dejal Novogoričan, ki je tako na četrtfinalni tekmi proti Švedski kot v odločilni tekmi za uvrstitev v četrtfinale k zmagi prispeval po dve točki.
"V prejšnjih letih sem osvajal dve točki, pa to ni zadostovalo. Zdaj smo res prava ekipa. Jan Žibrat je začel preobrat v dvoboju s Slovaško in je zaslužen, da se je ekipa dvignila. Darko Jorgić pa je bil neverjeten, dobil je vse tri odločilne dvoboje, kar za tako mladega igralca, ki je komaj prišel iz mladinske konkurence, neverjetno. Vsekakor so me mladci vzpodbudili, da sem začel igrati, kot znam. Sezone nisem dobro začel, tudi tega turnirja ne, a nato sem bil s tekme v tekmo boljši. Spet sem dokazal, da sem ekipni igralec, v ekipni konkurenci sem vedno beležil lepe zmage in zbiral prave skalpe," je ponosen Tokić, športnik, ki se je rodil v Jajcu v Bosni in Hercegovini.
Tokić meni, da namiznoteniška reprezentanca ni našla najboljšega "timinga" za vrhunski rezultat, saj so ga v veliki meri zasenčili uspehi košarkarske reprezentance. A košarkarjem uspeh privošči in bo za njih močno stiskal pesti v finalu evropskega prvenstva: "V Sloveniji je košarkarska evforija, a vsaj ljubitelji namiznega tenisa so lahko prišli do novice o našem uspehu. Mi tukaj košarke nimamo možnosti gledati, a spremljamo rezultate Slovencev. Res je tudi nekaj podobnosti med namiznoteniško in košarkarsko reprezentanco, predvsem to, da v obeh reprezentancah igra nekaj igralcev z južno krvjo. Ne verjamem pa, da to kaj bistveno vpliva na rezultate. Smo nekoliko drugačni, malo bolj predrzni, bolj temperamentni, v igri bolj kažemo čustva. Toda to je lahko dobro, lahko pa tudi slabo. O poreklu in koreninah pa nima smisla razpravljati. Zase lahko rečem, da se počutim Slovenec, čisti Slovenec, čeprav se nisem rodil slovenskemu očetu in slovenski mami. Nekateri se mogoče počutijo drugače, jaz pa razmišljam tako. Zame obstaja le Slovenija, njej sem hvaležen za vse, kar mi je nudila. Upam, da sem ji to vsaj malo vrnil s kolajnami. Pred današnjim košarkarskim finalom pa lahko rečem le: Dajmo, Slovenci."
Tokića, ki je srbskega rodu, v nekaterih rečeh lahko primerjamo z Lukom Dončićem. Veliko se je govorilo, da so ga kot mladega v svojih vrstah želeli tako Hrvati kot Srbi, z očetom pa sta se odločila za Slovenijo: "Bilo je nekaj govora, a nič resnega. Kakšne uradne ponudbe ni bilo, bilo je nekaj ponudb hrvaških klubov. Če bi jih takrat izbral, bi se mogoče lahko zasukalo drugače. A jaz sem vesel, da se ni. V Sloveniji mi je bilo, je in mi še bo vedno lepo."
