Verjetno pred začetkom sezone niste pričakovali jesenskega naslova?
Ne. Pred sezono smo si želeli predvsem narediti korak naprej glede na minulo, realnost je bila nekakšna sredina lestvice. Glede na to, da se je govorilo o še nekoliko močnejši ligi, je sicer obstajal strah, da bi se lahko znašli tudi pri dnu lestvice. Zato smo se skušali čim bolje pripraviti na sezono, kasneje pa je nekako vse kar steklo v pravo smer.
Kaj ste počeli drugače od tekmecev?
Predvsem smo nadaljevali z delom. Že po koncu minule sezone smo še vedno veliko trenirali, ostali so verjetno krenili na dopust. Tu je že bil storjen prvi korak naprej, delali pa smo tudi tako, da bo bilo vso reč še možno nadgraditi. Delo je začrtano tako, da bi bili nekako ob polovici sezone še močnejši. Takšen je moj cilj, takšen mora biti tudi cilj vsake ekipe. Poleti smo znova veliko trenirali, zaradi tega pa smo morda v prvenstvo vstopili v nekoliko boljši formi kot ostali. Na prvi tekmi smo premagali Triglav, ki se je vrnil v drugo ligo, to pa je bila velika motivacija za naprej. Sledila je še zmaga v 3. kolu proti Dobu, ki smo ga ugnali po res dolgem nizu porazov, začeli smo verjeti vase. Ekipni duh je odličen, rezultati so se začeli ponavljati, osvajali smo točke.
Razliko še lahko nekoliko povečate z uspešno predstavo v zaostali tekmi. Z zmago bi imeli 12 kol pred koncem prvenstva pet točk naskoka pred najbližjim zasledovalcem.
Proti Šenčurju bomo v petek vsekakor poizkušali priti do zmage, tri točke so naš cilj pred vsakim dvobojem. A čaka nas težko delo, Šenčur se bori za obstanek, tekmeci bodo dali vse od sebe, na domači zelenici pa so tako ali tako zelo neugodni za vsakogar. So ekipa, ki lepo igra, veliko teče, morda so manj izkušeni od nekaterih drugih ekip, vendar so neugodni. Vse tekme so za nas enako težke. Nekatere ekipe so nekoliko boljše, druge slabše, a če nisi pravi, je za nas vedno težko.
Krško je v tej sezoni do uspehov pravzaprav prihajalo v zadnjih minutah tekem. Ste fizično toliko bolje pripravljeni?
Veliko tekem smo obrnili. Mislim, da je bilo takšnih kar polovica; izgubljali smo, a smo nato uspeli priti do točk. Ogromno dvobojev je bilo takšnih, ko smo zadevali od 80. minute naprej. Vsekakor smo kondicijsko v vrhu lige, a tudi psihološko. Zadnje minute smo sposobni igrati v enakem ritmu, verjamemo vase, to pa se je največkrat lepo poklopilo. To je bila res velika moč te ekipe.
Kako je zdaj z navijači?
Imamo jih več kot ostali. Recimo, da jih ima Aluminij od sto do dvesto, podobno Triglav, največ pa jih ima Tolmin, ki je prišel iz tretje lige. Morda ravno zaradi tega, na tistem koncu Slovenije pa so bolj kot ne edini klub. Podobno je s slednjim pri nas. Publika se je začela prebujati, imamo okoli 300 navijačev, vrnila se je tudi navijaška skupina Nuclear Power Boys, ki je sicer na zadnji tekmi ni bilo. Tisti, ki so že dlje časa v klubu, pravijo, da je vzdušje zdaj precej boljše kot prej. Rad bi se zahvalil vsem navijačem. Tudi zaradi njih smo doma precej močnejši kot v gosteh. Sam sicer med tekmo ne pogledam na tribuno, koliko je navijačev mi povedo po tekmi.
Na klop Krškega ste sedli januarja. Zakaj ste sploh sprejeli to ponudbo?
Ker sem se vrnil v domačo okolje, doma sem v bližini. Vsakdo si enkrat želi voditi tudi svoj domači klub. Ravno zdaj se je pojavila ta možnost, saj sem se pred kratkim preselil, imel sem tudi nekaj mesecev pavze. Z veseljem sem se lotil tega izziva, seveda pa sem si želel nekaj tudi narediti. Ni me zanimalo le tavanje na lestvici. Da bi se klub malce premikal gor, nato dol. To me res ne zanima. Pred sezono sem dejal, da upam, da ne bomo zadnji, želim pa, da smo prvi. Vsak pravi športnik si želi biti na vrhu. O tem nekako sanjamo, delamo na tem. Morda trenutna uvrstitev ni povsem realna, a trenutno smo prvi, tu bomo poskušali ostati. Bomo pa videli, kaj se bo zgodilo.
Le nekaj mesecev (smeh). Slaviša je kapetan, kot pomočnik trenerja pa je tudi član strokovnega štaba. Ima zelo pomembno, nehvaležno, težko, a pomembno funkcijo. Zaradi tega imava nekak specifičen odnos, z vsemi ostalimi pa tudi ni bilo težav. Na začetku smo postavili pravila, pojasnili, kako bo vse skupaj funkcioniralo, tudi sam pa sem že 14 let trener in sem marsikoga že treniral. Nimamo nobenih težav, igralce lahko v tem pogledu le pohvalim.
V drugi ligi ste samostojno že vodili Interblock. Kako bi primerjali tisto in sedanjo izkušnjo?
Takrat je šlo za zadnjo člansko ekipo Interblocka, na koncu smo osvojili četrto mesto. To je bil kar lep uspeh, saj je takrat šlo za najmlajše moštvo v ligi. Zelo so nam primanjkovale izkušnje, šlo pa je za izjemno nadarjene igralce. To se vidi tudi zdaj. V njej so bili Šporar, Zajc, Bajde, Dervišević… igralci, ki imajo zdaj pomembno vlogo v prvi ligi, verjamem pa, da jo bodo kmalu imeli tudi v Evropi. V drugem delu sezone se je poznalo, da članske ekipe Interblocka v prihodnosti ne bo, v takšnem položaju pa je zelo težko voditi moštvo. V Krškem je nekaj več izkušenj, tu predvsem izstopata legendi kluba Dvorančič in Dejan Urbanč, ki sta igrala v prvi ligi, tu je še nekaj starejših igralcev. Imamo dobro mešanico izkušenejših in mlajših nogometašev.
Je pa večina fantov še študentov?
Bolj ali manj. Razen štirih malce starejših igralcev so tu fantje letnika 91, 92, 93, tudi 95.
Kakšen je potem proračun kluba?
To je bolj vprašanje za vodstvo kluba. Menim, da se giblje okoli 150.000 evrov. Gre samo za klub, nogometna šola se sem ne šteje. Verjetno smo tu nekako v sredini druge lige.
Za dober sendvič, za kaj več pa res ne. Gre bolj za to, da jim povrnemo nekatere stroške, ki jih imajo zaradi igranja nogometa. O zneskih bi težko govoril, a so bolj kot ne simbolični. Vsi pa seveda upajo, da bodo lahko nekoč prišli do višjih zneskov v kakšnem drugem klubu. Pri nas pod pogodbo nimamo nobenega igralca. Na dopoldanski trening pride od pet do osem fantov, drugi pa imajo službe ali pa študijske obveznosti. Drugače je poleti, ko jih trenira 20. Na trenutke je težko, še posebej, če je tekma na primer med tednom. Pol ekipe je na fakulteti, pol v službi, na popoldanskem treningu pa tako ne moreš biti optimalen. Od takšnga igralca je takrat nemogoče pričakovati maksimum.
Koliko jih je na primer na fakulteti v Ljubljani?
Štirje, skoraj vsak dan pa se pripeljejo nato na trening. Res jim vsaka čast. Skupaj se pripeljejo z avtomobilom in prav je, da jim vsaj povrnemo stroške. So pa sicer vsi iz okolice Krškega. Od vseh nogometašev, ki so tu, so le trije, ki niso iz tega okolja. Tim Čeh je iz Ljubljane, na posojo je prišel iz Olimpije, Luka Pavič je prišel na posojo iz Novega mesta in Boštjan Frelih, ki je sicer iz Idrije, a je zdaj član našega kluba. Vsi ostali fantje so nekako od tu, dva sicer prihajata s hrvaške strani meje, a sta bila tu že mladinca. Skoraj vsi fantje živijo v krogu 30 kilometrov od tu.
Je to politika kluba?
Tako je. Vsekakor je vizija kluba takšna, da delamo z domačimi nogometaši. V boju za prvo ligo bi se lahko za precej majhno vsoto pripeljalo tudi nekaj hrvaških igralcev, ki bi bili morda tudi med boljšimi v ligi, a nimamo te želje. V danih pogojih poskušamo narediti čim več z domačimi nogometaši. Tako je tudi prav. Domači dobijo priložnost, če pa bodo kasneje imeli možnost doseči še kaj več, pa bodo priložnost poiskali v drugih klubih.
Je tudi za vas pritisk večji, ker ste domačin?
Verjetno bi bil, če bi vseskozi živel v tem okolju. Ker pa sem se po 15 letih vrnil, je drugače. Vseh ljudi ne poznam, tudi igralcev, vsaj večine, osebno nisem poznal. Pri Celju, Olimpiji in Interblocku sem se naučil nekaj profesionalizma in uspe mi držati neko distanco. Včasih se mi zdi, kot da ne bi bil od tu, mogoče me kdo kot takšnega tudi dojema. Zaradi tega vodenje domače ekipe ni težje. Bi bilo pa verjetno precej drugače, če bi vsako tekmo izgubili (smeh).
Na klopi delujete precej umirjeno.
Tu v Krškem je morda specifična tribuna in se vsega ne da slišati (smeh). Ne maham proti sodnikom, z njimi se ne želim nič obremenjevati, ekipo pa poizkušam voditi na čim boljši način. Poskušam biti racionalen, čustva te ne smejo zavesti. Je pa včasih treba tudi povzdigniti glas.
Je Krško tudi organizacijsko na dovolj visokem nivoju, če se vam uspe uvrstiti v prvo ligo?
O tem se zaradi rezultatov že nekaj mesecev veliko pogovarjamo. Nekako se v klubu nagibajo k temu, da bi sodelovali v prvi ligi, če bi si to izborili na zelenici. Vsekakor pa nam organizacijsko še manjka kar precej reči, za prvo ligo bi bilo treba marsikaj spremeniti. Je pa to vsekakor želja za prihodnost. Tudi kadeti in mladinci so konkurenčni v prvih ligah, tudi naslednje generacije so odlične. Če se bo želelo tem mladim fantom ponuditi nek logičen korak naprej, bi morali igrati tudi člani v prvi ligi. Tako bi se tudi lažje koga prodalo. Slej kot prej bi si bilo pametno tudi organizacijsko zagotoviti sodelovanje v prvi ligi. V njej so večji stroški, a so lahko tudi večji prihodki. Vsekakor je cilj katerega od nogometašev plasirati v večje klube in si tako nekako zagotoviti eksistenco.
Te debate pravkar potekajo, morda je to vprašanje za koga drugega. Bi pa moralo priti do kakšnega dogovora z večjimi pokrovitelji. Na tem področju je v povezavi z nuklearno elektrarno na voljo kar nekaj denarja. Če bi bil interes okolja pravi, bi bilo lahko Krško tudi v zgornjem delu prve lige. Tako kot sta na primer pripravljena pomagati Krka in Luka Koper, bi bilo lahko tudi tu, a očitno za zdaj ni pravega interesa. Je pa seveda lahko tudi obratno. Velenjski Rudar je na primer v težavah, ker premogovnik ne bo več dal denarja, a je bil še na primer na začetku te sezone v Evropi. Vse se lahko zelo hitro spremeni.
Če se za konec še vrnemo k vašemu poslu. Kdo je morda vaš trenerski vzor?
Veliko je dobrih trenerjev. Nekateri so medijsko bolj izpostavljeni, drugi ne, a so lahko slednji vseeno izjemno kakovostni. Vsak ima vzpone in padce, ne bi bilo smiselno izpostaviti kogarkoli. Vsi imamo dobre in slabe lastnosti.
Kako pa je z vašo klubsko pripadnostjo v tujini?
Samo en je kraljevski klub (smeh). To tudi v tej sezoni dokazujejo. Rad imam nekatere velike klube in tiste nekoliko manjše, ki so se sposobni kosati z njim. Vsak izstopa v nekem obdobju.