Francija 1960
Vse se je začelo leta 1960, ko je takratni Evropski pokal narodov gostila Francija. Tovrstno tekmovanje je že dobrih trideset let prej predlagal sekretar francoske nogometne zveze Henri Delaunay, po katerem se zdaj imenuje pokal, ki ga prejme zmagovalec prvenstva. Delaunay oživitve svoje ideje ni dočakal, saj je umrl le pet let pred začetkom prvega prvenstva. Euro 1960 je bil zelo drugačen od tega, ki ga poznamo danes. Sedemnajst ekip se je namreč v kvalifikacijah bojevalo za štiri mesta na nekakšnem sklepnem turnirju, podobnem "final fouru", ki sta ga gostila Pariz in Marseille. V finalu je bila Sovjetska zveza po podaljških z 2:1 boljša od Jugoslavije.
Španija 1964
Drugo prvenstvo je čez štiri leta gostila Španija in osvojila svoj prvi reprezentančni naslov. V Madridu so bili z 2:1 boljši od Sovjetske zveze, zaradi katerih so Španci v znak protesta izstopili s prejšnjega prvenstva. Za finale na domačem igrišču so se le omehčali in zmagali z golom Marcelina v 84. minuti.
Italija 1968
Pomembno leto za evropska prvenstva je bilo 1968, saj je prvenstvo dobilo svoje zdajšnje ime - evropsko prvenstvo v nogometu, takrat pa so prvaki prvič v zgodovini in na domačem terenu postali Italijani. Prvenstvo je odšlo v zgodovino še po tem, da je edinkrat v zgodovini tekmo odločil met kovanca, eno tekmo (finale Italijanov proti Jugoslaviji) pa so celo ponavljali. Vse zaradi presnetih neodločenih izidov.
Belgija 1972
Nemci so s tremi naslovi prvaka najuspešnejša reprezentanca na dosedanjih prvenstvih, prvič pa so, takrat še kot Zahodna Nemčija, slavili leta 1972 v Belgiji. Tudi takrat je bilo to le prvenstvo štirih ekip, poleg Nemcev so bili tu še gostitelji Belgijci, Madžari in Rusi, ki so tudi igrali v poznejšem finalu. Daleč najboljši strelec je bil s po dvema zadetkoma na vsaki tekmi legendarni napadalec Elfa Gerd Müller.
Jugoslavija 1976
Jugoslavija je gostila naslednji turnir, na katerem nobena od štirih tekem ni bila odločena po rednem delu. Na beograjski Marakani je v polfinalu proti Zahodni Nemčiji za vodstvo Jugoslovanov po izjemni dolgi podaji Branka Oblaka zadel Danilo Popivoda. Poleg tega, da je bilo to zadnje prvenstvo, kjer je moral tudi gostitelj igrati v kvalifikacijah, se je po letu 1976 prav tako ukinila zastarela oblika tekmovanja, ki se je pozneje razširilo na osem reprezentanc. Svoj prvi in edini naslov so osvojili Čehoslovaki.
Italija 1980
V Italiji je leta 1980 sledilo eno od najslabših prvenstev v zgodovini, ki so ga zaznamovali slab obisk, slaba igra in slabo vedenje navijačev, ekipe pa so prvič razdelili na dve skupini po štiri. Veliko presenečenje prvenstva so z uvrstitvijo v finale pripravili Belgijci, od katerih pa so bili boljši Zahodni Nemci. Katastrofalna tekma za tretje mesto med Češkoslovaško in Italijo, na kateri so gostitelji slavili po izvajanju enajstmetrovk z 9:8, je bila pozneje tudi eden od glavnih razlogov, da tekem za bronasto odličje na naslednjih prvenstvih ni bilo.
Francija 1984
Po enem od najslabših je prišlo eno od najboljših prvenstev, ki se je leta 1984 odvijalo v Franciji. Na krilih zdajšnjega predsednika Uefe in izjemnega vezista Michela Platinija so modri osvojili svoj prvi evropski naslov, potem ko so bili v finalu na Parku princev v Parizu boljši od Špancev.
Zahodna Nemčija 1988
Prvenstvo leta 1988 v Zahodni Nemčiji je zaznamovala poštenost. Celotno tekmovanje je namreč minilo brez enega samega rdečega kartona, vse tekme na izpadanje pa so bile odločene že po rednem delu. Zgodovinski uspeh so dosegli Nizozemci, ki so pokal dvignili na dvorišču svojih večnih rivalov. V finalu so premagali Sovjetsko zvezo z 2:0, enega od najlepših golov pa je z znamenitim volejem iz skorajda mrtvega kota dosegel prvi strelec prvenstva Marco Van Basten.
Švedska 1992
Za največji šok dotedanjih turnirjev so poskrbeli Danci, saj so na prvenstvo leta 1992 na Švedskem prišli kot zamenjava za Jugoslavijo, ki je bila zaradi sankcij in vojne izključena. Severnjaki so v göteborškem finalu z 2:0 odpravili takrat aktualne svetovne prvake Nemce.
Anglija 1996
"Nogomet prihaja domov!" se je leta 1996 pelo po vsej Angliji. Najboljši nogometaši so namreč po 30 letih in svetovnem prvenstvu spet gostovali pri njih. Prvič v zgodovini je na prvenstvu sodelovalo 16 ekip, a kljub temu so gledalci videli precej malo zadetkov (le 2,06 na tekmo), kar je drugi najslabši izkupiček vseh časov. Domača reprezentanca je kljub izjemni podpori klonila v polfinalu, za povrh so jih po enajstmetrovkah premagali ravno veliki tekmeci Nemci. Ti so v finalu s prvim zlatim golom v zgodovini mednarodnih tekem, ki ga je zabil Oliver Bierhoff, premagali Češko.
Belgija in Nizozemska 2000
Del izjemnih zgodb, ki jih pišejo evropska prvenstva, je leta 2000 postala tudi slovenska nogometna reprezentanca. Zlata generacija se je ob taktih druge slovenske himne Slovenija gre naprej! in trdi roki Srečka Katanca senzacionalno uvrstila na največje evropsko tekmovanje, ki sta ga takrat gostili Nizozemska in Belgija. Dva remija in en poraz v skupini z Jugoslavijo, Španijo in Norveško niso bili dovolj, da bi se slovenski junaki uvrstili v nadaljnje tekmovanje, a zaslužili so si tudi kakšno točko več, sploh na znameniti tekmi proti Jugoslaviji. Saj najbrž že veste, kako je bilo – vodstvo s 3:0, nato pa mrk v drugem polčasu kljub igralcu več in končnih 3:3. Brez dvoma še danes eden izmed večjih razlogov za bolečine v srcih večine slovenskih navijačev. Nepozabna je bila tudi tekma proti Španiji v Amsterdamu, ki se je moral spopasti s pravo okupacijo navijačev v zeleno-belem. Dobrih deset tisoč duš je za enim od Ajaxovih golov pripravilo nepozabno vzdušje, ki ga kljub zadetkom v slovenski mreži (1:2) ni mogel skaliti noben španski matador. Do naslednjega podobnega podviga bo v Sloveniji treba brcniti še veliko žog. Prvaki so po izjemno napeti tekmi proti Italiji postali Francozi. Naslov sta jim prinesla Sylvain Wiltord, ki je v zadnjih sekundah izsilil podaljšek, in David Trezeguet, ki je z zlatim golom odločil tekmo. Zlatko Zahovič je bil tretji strelec prvenstva z ravno toliko zadetki.
Portugalska 2004
Enajsto evropsko prvenstvo se je pred osmimi leti odvijalo na Portugalskem. Minilo je v znamenju zgodnjih izpadov velikih favoritov (že po predtekmovanju so se poslovile Nemčija, Italija in Španija, Francija pa je izpadla v četrtfinalu), najbolj pa je seveda presenetila Grčija, ki je proti vsem pričakovanjem osvojila naslov. Portugalce so najprej premagali na otvoritveni, nato pa še na finalni tekmi, kjer so bili z golom Angelosa Charisteasa boljši z 1:0. Njihov uspeh je še toliko presenetljivejši, ker so na svojem prvem in do tedaj edinem prvenstvu leta 1980 v Italiji na treh tekmah dosegli le eno točko in en gol.
Avstrija in Švica 2008
Španija je svoj drugi naslov čakala kar 44 let, do Avstrije in Švice leta 2008. Ekipa Luisa Aragonesa je v finalu po golu Fernanda Torresa z 1:0 pokorila Nemčijo., do naslova pa se je prebila brez poraza. Selektor je ustvaril izvrstno vzdušje. Sredina igrišča je bila v nogah Xavija, ki je bil razglašen za najboljšega igralca, in Andresa Inieste, napad pa sta nadzorovala prvi strelec turnirja David Villa in Torres. Kako je bilo v skupini? Z 1:4 je pred Španijo pokleknila Rusija, z 1:2 pa Švedska in branilka naslova Grčija. V četrtfinalu so Španci izločili Italijo, v polfinalu pa znova Rusijo s kar 3:0.
