Septembra se je v italijanskem mestu Lido di Jesolo blizu Benetk odvilo kadetsko in mladinsko svetovno prvenstvo v kickboxingu. Slovenska reprezentanca se je v konkurenci več kot 2300 tekmovalcev iz 65 držav domov vrnila s šestimi zlatimi medaljami - štirimi v kadetski in dvema v mladinski kategoriji. Eno od dveh mladinskih zlatih odličij je osvojila Tina Baloh, tekmovalka kluba Pon Do Kwan Zagorje.
Balohova je v mlajših kategorijah že krojila evropski in svetovni vrh, tokrat je šla do konca. V finalu med mladinkami do 70 kilogramov v slogu point-fighting je z rezultatom 14:10 ugnala Britanko Hannah Weatherly.
Z 18-letno Balohovo, sicer dijakinjo četrtega letnika športnega oddelka Gimnazije in ekonomske srednje šole Trbovlje, smo se pogovarjali o dvobojih na prvenstvu, slogu borbe, usklajevanju šolanja s treningi in njeni prihodnosti, ki morda ne bo športno obarvana.
Ste pred odhodom na svetovno prvenstvo pričakovali zlato medaljo?
Vedno sem si želela osvojiti naslov evropske ali svetovne prvakinje. Glede na to, da je bilo to moje zadnje mladinsko prvenstvo, je bila želja po zlatu še toliko večja. Nekaterih tekmic z drugih celin nisem dobro poznala, nisem vedela, na kakšen način se borijo, tako da sem bila malce negotova. Žreb mi je bil kar naklonjen in takrat sem resno pomislila, da je zlata medalja mogoča. Vedela sem tudi, da sem bom z nekaterimi tekmovalkami srečala zadnjič in od mladinske kategorije sem se želela posloviti v slogu.
Katera tekmica je bila najtežja?
Prva borba na turnirju je zame vedno težka, ker je vedno prisotne malo treme. Moja prva tekmica je bila Grkinja in z nekaj težavami sem pokazala, da sem močnejša. V četrtfinalu mi je Mehičanka kar malce parala živce, saj je bila tudi ob slabem rezultatu zelo vztrajna in neustrašna. Najtežje pa je bilo v finalu. Britanka (Hannah Weatherly, op. a.) je predhodne borbe, tako kot jaz, dobivala z visoko razliko. Z njo sem se prvič borila. Je nekaj centimetrov višja od mene. Šele kasneje sem izvedela, da je mlajša od mene, da bo še nekaj časa med mladinkami in bila sem kar malo presenečena. V vseh borbah na svetovnem prvenstvu se je borila drugače, težko se je bilo pripraviti nanjo. A če hočeš biti najboljši, moraš pač premagati vse.
Prihaja med borbami do provokacij?
Včasih kakšna tekmovalka z mimiko ali kretnjo pokaže, da ni zadovoljna s priznanjem ali nepriznanjem kakšne točke. Kakršnokoli ugovarjanje ali metanje opreme se kaznuje, tako da raznih izpadov ni. Sama se včasih, ko vem, da sem nasprotnico zadela, pa mi sodnik ne prizna točke, malo nasmejim. Sicer pa spoštujem sodnikove odločitve.
V mladinski kategoriji ste dosegli že veliko uspehov. Opažate, da imajo tekmice strah pred vami? Ali iz tega črpate samozavest?
Sama tega ne opazim, mi pa to govorijo trenerji ali sotekmovalci. Včasih slišim, da se kakšna nasprotnica iz strahu pred mano ogreva že tri ure pred dvobojem (smeh, op. a.). Poskušam se čim manj obremenjevati z okolico. Spoštovanje tekmic lahko dvigne samozavest, toda preveč samozavesti lahko tudi škodi.
Kakšno glasbo poslušate pred borbami?
Največkrat poslušam Metallico, katero od njihovih starejših pesmi, ali pa kakšen rap z udarnim ritmom. Sicer pa v prostem času lahko poslušam različne sloge glasbe.
Ali med borbo slišite navodila trenerja ter spodbude reprezentančnih in klubskih kolegov, ali ste povsem v svojem "filmu"?
Včasih se osredotočim samo na določene glasove. Na svetovnem prvenstvu sta zame navijala starša in moj oče, ki je tudi kickboxing sodnik, je bil kar glasen (smeh, op. a.). Včasih se osredotočim na trenerjev glas. Ostalih pa ponavadi ne slišim, poskušam vse izklopiti. Tokrat sem, kot rečeno, poslušala očeta, ki je na koncu tudi glasno odšteval zadnjih deset sekund. Sama tega nisem slišala. Ob koncu finala se spomnim le odštevanja časa na semaforju: tri, dve, ena, nič ... Preplavil me je adrenalin, oblile so me solze sreče. To je bilo to.
Ste prejeli veliko čestitk? V Zagorju so vam pripravili tudi sprejem, kako se znajdete na takšnih prireditvah?
Nekaj ur po zmagi sem prišla do telefona in takrat je Facebook že naredil svoje (smeh, op. a.). Bilo je kar veliko sporočil in klicev. Glede sprejemov pa je tako, da nisem ravno prava oseba za takšne dogodke. Nisem rada v središču pozornosti, raje imam, da mi kdo osebno čestita. Mi pa takšne prireditve niso odveč, saj vem, da lahko tako pomagam svojemu klubu in športu nasploh.
Katere športe poleg kickboxinga še radi spremljate in za koga navijate?
Od borilnih športov je to UFC, sploh sedaj, ko se vrača Conor McGregor. Od ostalih športov rada gledam hokej. V Sloveniji navijam za Jesenice, v ligi NHL pa za Washington Capitals zaradi Aleksandra Ovečkina.
Ste v zadnjem letniku gimnazije. Že veste, kaj boste študirali?
Nisem še dokončno odločena. Študirala bom nekaj v naravoslovni smeri. Šola bo sedaj na prvem mestu. Letos se zaradi mature pač ne bom mogla udeležiti vseh tekmovanj, kot je bil slučaj v preteklih letih. V preteklosti sem šport postavljala na prvo mesto, a zdaj gre zares, zdaj gre za mojo prihodnost. Vseeno bom še trenirala, a prioriteta bo šola. Od kickboxinga se v Sloveniji ne da živeti.
