Primož Kozmus: V Riu ne bi bil v igri za kolajne, zakaj bi se potem mučil?

Kako težko se je bilo odločiti za konec kariere?
Odločitev res ni bila lahka, ampak glede na trenutno telesno in psihično stanje je bilo to pravzaprav edina možnost. Zadnji dve leti sem imel težave s hrbtom, prave rešitve nismo našli. Na vrhunskem nivoju s temi težavami ni mogoče tekmovati.

Nastop na olimpijskih igrah v Riu je bil sicer velika želja ...
Tako je. Rio je bil velik cilj, a ocenil sem, da ne bi mogel konkurirati za kolajne, vse ostalo pa bi bilo nepotrebno mučenje sebe in vseh drugih okoli mene. Razmišljal sem že tudi o tem, da bi v metu kladiva vztrajal nekako tudi do 40. leta, to nekateri počnejo, vendar menim, da je zdaj pravi čas za konec kariere. Poizkusil bom postaviti kakšno novo stvar. Dokler sem še dokaj mlad, kasneje bo vedno težje in težje.

Načrti za naprej so torej postavljeni. Ostajate v športu?
Seveda bi najraje ostal v atletiki. Ali kot trener, ali pa kot funkcionar na zvezi. Bom pa v roku pol leta videl, kako se bodo postavile reči, kje bi imel mesto. Če ne bo šlo v tej smeri, pa bom moral poizkusiti s čim drugim. Največja želja je, da bi zaživel metalski center na Senovem v povezavi s hostlom v Brestanici. Rad bi nekako ostal v stroki, še toliko bolje bi bilo, če bi mi to uspelo v domačem okolju.

Ste za nasvet vprašali ženo? Kaj pravi?
Nič posebnega se ni zgodilo. Žena me podpira. Normalno, kaj drugega tudi nisem pričakoval (smeh). Je pa bilo to kar precejšnja odločitev, vsaj s finančnega vidika, a kot sem dejal, jo je bilo treba sprejeti. Bom pa zdaj več doma, kar ji verjetno tudi vzbuja mešane občutke (smeh). Je pa imela v prejšnjih letih kar se tega tiče več počitka (smeh).

Reuters

Katere napake imate v mislih?
Ne bi odpiral te teme, saj lahko to potegne marsikaj za sabo. Ne vem. Predvsem v organizaciji bi bilo lahko kaj drugače.

Je bila tista prekinitev po naslovu svetovnega prvaka leta 2009 pravilna odločitev?
Ni bila nič strašnega, ni bila ključna za rezultate. Eno leto sem bil out, a sem se dobro vrnil z bronom na SP. Tisto ni bila napaka, bolj postavitev vsega okoli sebe. Na tem sem padel. Preveč reči sem naložil nase.

Je bil razhod s trenerjem Vladimirjem Kevom težava?
Mislim, da to ni manjkalo. Zdi se mi, da stroka ni padla, bolj je bila težava v doganju okoli mene. Vsega je bilo preveč. Nisem bil dorasel vsem stvarem.

Vam je v spominu ostala kakšna anekdota? Kaj vam bo ostalo najbolj v spominu?
Zagotovo slavja po kolajnah. Predvsem prvi dve. Prvo po srebru na SP v Osaki 2007 in drugo po zlatu na olimpijskih igrah v Pekingu 2008. Slednje je bilo kar precej dolgo. Bi dejal, da sem prav tu izgubil kakšen meter pri svojem osebnem rekordu (smeh). Namesto, da bi še malce stisnil in naredil kakšen rezultat, sem raje proslavljal uspeh.

Reuters

Če se ne motim, ste se dobro razumeli tudi z Vadimom Devjatovskim?
Res sva se zelo dobro razumela, bil je odličen fant po karakterju. Se je pa izkazalo, da je imel veliko napako. Takšno, ki se je ne more oprostiti.

Ste že pred odkritjem njegovega jemanja poživil dvomili v to, da pošteno prihaja do rezultatov?
Vse skupaj je bilo malce čudno. Na to sem opozarjal. On in Ivan Tihon sta iz nizke ravni metov zelo hitro prihajala do vrhunskih rezultatov. To je izjemno težko. To se je pri njiju zgodilo v nekaj tednih. Bilo je nekaj lepih in nekaj manj lepih reči, zagotovo pa bodo v spominu ostale predvsem dobre reči. Ko sem vstopil v ta šport, nisem vedel, kako potekajo reči. Zdaj ga poznam bolje. Menim, da se je treba spominjati lepih reči in pozabiti na slabe. Slednja je predvsem nek lov za denarjem. Mislim, da bi se vseeno bolj moralo gledati na športno plat.

Ste ob začetku športne poti pomislili na naslova svetovnega in olimpijskega prvaka?
Vsekakor sem pomislil na to, verjel pa pravzaprav nisem. Sem pa sanjal o tem in morda me je prav to vseskozi gnalo naprej, da sem prišel do neke osnove, ki mi je to omogočila.

Ekipa Primoža Kozmusa

Kakšen bo met kladiva po vašem odhodu?
Met kladiva je v Sloveniji relativno dobro pokrit. Nejc Pleško je že presegel 73 metrov, bomo videli, kako bo še napredoval. Pri dekletih je tu Barbara Špiler. Gre za zelo soliden nivo, ni pa to tista top raven, do nje je sicer zelo težko priti in jo pričakovati. Pripravljen sem delati, zdaj sem začel sodelovati z Barbaro, želim pa tudi najti kakšnega mladega talenta in ga prepričati v met kladiva.

V zadnjem obdobju so mladi slovenski atleti blesteli v različnih disciplinah. Kje je zdaj slovenska atletika? Najtežje je ponavadi sicer narediti prav preskok iz mladincev k članom.
To je res nekaj najtežjega. Potrebno se bo predvsem dobro organizirati. Tu lahko veliko vlogo odigra zveza, ki bi morala maksimalno podpreti te mlade atlete. Potrebno je združiti to znanje in denar. V teh štirih ali petih bi morali najti nekoga, ki bi bil konkurenčen tudi za sam vrh, ali pa bi bil vsaj kdaj blizu. Izluščili bi lahko še kakšnega finalista za velika tekmovanja. Bomo videli.

Kako gledate na trenutno stanje Atletske zveze Slovenije, kjer je med drugim odstopil tudi predsednik?
Ne vem, kaj bi dejal. Gre za notranje zadeve, očitno se nekaj niso uspeli dogovoriti. Ne vem. Sam sem imel relativno dobro komunikacijo z vsemi, ko se s čim nisem strinjal, sem to tudi glasno povedal. Nekaj težav je bilo. Zdi se mi, da bo nekoliko več treba poslušati atlete in trenerje. Stroka bi morala imeti nekaj več besede pri vseh rečeh.