Na sporedu je Zlata lisica, kjer ste sami zabeležili prvo zmago v svetovnem pokalu. Kako se spominjate tistega slavja?
Od tega je zdaj minilo že 22 let. Se pa spominjam, da je bilo zelo veselo. Takrat se je lahko na tekmovanjih še točil alkohol, morda je bilo zaradi tega še nekoliko bolj prešerno. Vedno je lepo, ko zmaga domači tekmovalec. Meni tista zmaga veliko pomeni, bila je prva, bila je doma, premagala pa sem tudi v tisti sezoni nepremagljivo Vreni Schneider.
So to najlepši spomini na vašo kariero? Ali je morda bron s svetovnega prvenstva nekaj več?
Vseeno je bronasta kolajna na svetovnem prvenstvu nekoliko več vredna. So pa spomini vseeno izjemno lepi.
Kaj najbolj pogrešate iz časa kariere in kaj ne?
Najbolj pogrešam tekmovanje, vedno sem zelo rada tekmovala. Nikakor pa ne pogrešam vseh priprav na sezono in treningov pred njo. Zgodnje ure mi nikoli sicer niso delale težav, se je bilo pa zelo naporno mučiti pred sezono za tisti dve dobri vožnji.
Ste zadovoljni z doseženim?
Takrat sem se potrudila po najboljših močeh. Ko pa gledam za nazaj, si ne morem pomagati, da ne bi razmišljala o tem, da bi lahko iztržila še kaj več.
To je res. A vedno je treba stremeti k visokim ciljem. Tako v športu, kot tudi na drugih področjih. Mislim, da bi lahko naredila še kaj več.
Kaj pričakujete od tokratnih nastopov v Mariboru?
Smučanja ne spremljam tako podrobno. Trenutno imam ob koncih tednov smučarsko šolo v Kranjski Gori, zato še najlažje pogledam kakšne posnetke in prispevke v medijih. Želim si predvsem, da bi bili vsi zadovoljni, predvsem pa, da bi bile z uvrstitvami zadovoljne naše tekmovalke. Ana Drev je trenutno odlična v veleslalomu, Ana Bucik je zmagovala na tekmah evropskega pokala v slalomu. Verjamem, da sta sposobni dobro smučati tudi tokrat.
Vas je Drevova presenetila v tej sezoni? Naredila je velik preskok.
Tu ni zlatega pravila, nekaterim se reči poklopijo prej, drugim kasneje. Ana je imela v svoji karieri tudi številne poškodbe, malce je škoda, da je do tega preskoka prišlo nekoliko pozneje.
Za časa vašega smučanja ste slovenske smučarke pridobile naziv 'vražje Slovenke'. Zakaj imamo zdaj precej manj tekmovalk v vrhu svetovnega smučanja?
Takšne reči se dogajajo, so nekako ciklične. Enkrat je lahko v vrhu nekaj tekmovalk, drugič nobena, ali pa imaš na voljo nekoga, ki je kot Tina Maze.
Ali je Tina Maze izstopala po talentu, ali je do uspehov prišla tudi zaradi drugačnega dela in treninga?
Tina je vsekakor imela vse potrebne predispozicije za uspeh. Z njo sem smučala tudi sama in vsekakor je imela velik talent. Je pa bila tudi ona že na tem, da bi prenehala s smučanjem, a so se nato poklopile reči z Andreo Massijem. Ko si sam v ekipi in reči dobro potekajo, je lažje. Ne bi dejala, da so v tem času ostali delali slabo, je pa vsekakor nekoliko težje, če moraš delati s skupino in ne s samo eno smučarko. A tudi tu ni nekega pravila. Nekateri so poizkusili s samostojno potjo, a se jim ni izšlo.
Če bi se še enkrat odločali za kariero profesionalnega športnika, bi se odločili enako?
Odločila bi se za tenis (smeh). Rada sem ga igrala. Morda pa bi ostala pri smučanju. Še vedno zelo rada smučam.
Je pa smučanje postalo zelo drago in 'nevarno'.
Res je. Tudi pri nas so po razpadu Jugoslavije morali starši kar precej plačevati, a smo vseeno imeli precej večjo podporo s strani države. Zdaj ni več tako. Že takrat je bilo pri smučanju prisotno neko športno gladiatorstvo, novi materiali in oprema pa so omogočili še hitrejšo vožnjo. A vse skupaj je zdaj zelo 'našponano', telesa pa niso sposobna prenesti obremenitev. Zaradi tega je tako veliko poškodb. Vsi organizatorji tekem poskrbijo tudi za zelo ledene proge, včasih je bila pač proga bolj odvisna od trenutnega vremena. Če ni bila ledena, pač ni bila.
Bi, zakaj pa ne? Zakaj pa ne, če si to želi. Šport ti zna veliko dati.
Vas ljudje še vedno prepoznajo na ulici?
Me, ampak le nekoliko starejši (smeh). Mlajši me ne. Včasih je to prepoznavanje v redu, včasih me malce zmoti. Ampak, če so ljudje normalni, je vse čisto v redu.
Vam je medijska prepoznavnost kaj koristila po koncu kariere.
Ne vem, o tem nisem ravno razmišljala. Na trenutke da, na trenutke pa tudi ne.
Verjetno med kariero niste ravno zaslužili dovolj za brezskrbno življenje.
Ne. A je tako, da se mora človek pri vsaki stvari izpopolnjevati. Tako med športno kariero, kot tudi v službi. Šport ti med drugim da tudi delovne navade. Po karieri se je treba znajti na novih področjih. Niti ni toliko pomembno, da bo prvi projekt pravi, a treba je poizkusiti. Kar precej športnikov po karieri zapade v depresijo. Nekaterim kar naenkrat na voljo ostane preveč časa, drugi so navajeni, da se jim vse prinese na pladnju, nekatrim kar naenkrat poči balon, na katerem živijo. Zna biti težko, poznam nekaj takšnih zgodb. Važno je, da si najdeš nekaj, kaj lahko počneš.
S čim se ukvarjate vi?
Imam smučarsko šolo, v Ljubljani imam manjši lokal, sem zastopnica za švedsko podjetje z oblačili Tenson, ki je obleklo vse reprezentance slovenskih alpskih smučarjev. Imam kar precej dela.
Koliko parov smučk in pancerjev ste preizkusili med kariero?
Tega pa res ne bi vedela. Veliko. Če nekako rečem za pancerje, jih je bilo nekako sto in plus, za smuči pa bi težko dejala, ali jih je bilo 500, ali 1000.
Je res takšna razlika pri proizvajalcih opreme?
Je. Nekateri so odlični v neki stvari, drugi drugje. Če bi to primerjali z avtomobilsko industrijo, je vožnja v Ferrariju precej drugačna kot vožnja kakšnem drugem avtomobilu.
To je bilo takoj po koncu kariere. Dvakrat sem nastopila na dirkališču Grobnik, enkrat na gorski hitrostni preizkušnji, s pravim relijem pa se nisem srečala. To je bilo po koncu kariere, kasneje sem rodila in nekako je prišlo do preskoka v glavi. S takšnimi rečmi se potem prenehaš ukvarjati. Je pa kar nekako značilno za smučarje, da imajo radi hitrost. Tudi sama sem bila kar hitra voznica, nekajkrat sem komu tudi 'požmigala z lučmi' ... pravzaprav velikokrat (smeh).
Smo Slovenci smučarski narod?
Smo. Veliko Slovencev si bo hitro našlo čas za rekreativno smučanje, čeprav to res ni poceni šport. Tako bo tudi ostalo. Kar se tiče tekmovalnega smučanja, je veliko odvisno od podmladka. Uspehi vsekakor pritegnejo. Če so uspešni odbojkarji, potem si otroci želijo trenirati odbojko, če so uspešni skakalci, želi vsak otrok biti Peter Prevc. Smučanje je tu še nekoliko omejeno zaradi finančnega zalogaja. Težava je tudi v tem, da so otroci na primer veliko za računalnikom. A takšen je moderni svet. V naši mladosti so bili starši ob treh popoldne doma, zdaj pa delajo tudi po cele dni. Otroci so bolj prepuščeni sebi.
Katero smučišče v Sloveniji vam je najljubše?
Pravzaprav sem vseskozi v Kranjski Gori, ostalih smučišč niti ne poznam.
Se še kdaj podružite z nekdanjimi sotekmovalkami.
Se, ampak po mojem mnenju premalokrat. Dobimo pa se vsaj dvakrat na leto. Gremo na kakšno kosilo.
