"To so čiste izmišljotine. Kot človek za marketing sem odgovoren za pogovore z opremljevalci in pokrovitelji o pogodbenih številkah, dobavi, premijah, zadevah, ki so povezane s principom dobiti čim več. Materiali, kakovost, izdelava, kaj komu ustreza … Dresi so 'psihološko' zelo občutljiva stvar,"
Primož UlagaMoja naloga ni izbiranje materiala. To je naloga stroke, ki je vsak dan s tekmovalci. Jaz moram doreči pri sponzorjih, opremljevalcih, da dobimo dovolj velike količine opreme, da skušamo na trgu slovensko ekipo maksimalno spraviti v poslovne vode.
Naš nekdanji odlični skakalec je še enkrat pojasnil: "Karbon je dobavitelj v določenih količinah. Vendar ker so dresi za hitre discipline, kot pravijo, nekonkurenčni, jih naši najboljši dobivajo od drugih proizvajalcev. Gumic, tankih stvari dobavitelji ne znajo napraviti tako dobro. Seveda se na televiziji vidijo enaki, kot da so jih napravili oni. Ampak to plačaš. En dres stane približno 350 švicarskih frankov. Naši pa bi želeli imeti praktično za vsak smuk nov dres. Verjetno je podobno tudi pri Američanih in Kanadčanih. Tudi pri skakalcih je podobno. Na dresih pišejo imena opremljevalcev, s katerimi imamo pogodbe, in ki za to tudi plačujejo. To pa je v domeni trenerjev, ki morajo vedeti, kaj komu ustreza. Trener se mora usesti v avto in se peljati k nekomu, ki izdeluje drese, da ta tekmovalca premeri. Pri skakalcih je to delovalo – glavni trenerji so se odpeljali tja. Če se Massi glede tega ni dovolj angažiral, je to njegov problem. To je trenerjevo delo, ne moje, ker nisem stroka in ne vem, kaj Tini ustreza."
Ulaga je izpostavil še eno težavo: "Problem njene ekipe je, da ni nikdar zadovoljna. Dokazovati, ali je dres konkurenčen ali ni … Taisti dres v decembru ni bil konkurenčen, ker tudi ona ni bila v formi. Na tekmi se je zgodilo celo nekaj, zaradi česar jih bomo pošteno dobili po glavi in plačali kazen. Tina in Massi sta šla k nekemu tretjemu proizvajalcu, ker sta mislila, da bosta napravila najboljši dres, a sta popolnoma zgrešila barvni odtenek, kar je naš opremljevalec takoj opazil. Tedaj je bila ona na smuku celo za Ferkovo, tako da je to 'larifari'. Pomembna je pripravljenost, drsnost, sproščenost tekmovalca. Ko je v formi, je z istim dresom tudi v smuku tri stotinke za prvo. To lahko prodajajo zgodbice raznim novinarjem, ampak vsak pameten trener ve, da dres ni odločujoč."
Primož UlagaDa sem jaz kriv, da je ona izgubila stotinke … Halo!
Direktor trženja je priznal, da opremljevalec zamuja z opremo, "ampak, ponavljam, tistih dresov ne uporabljamo – so le za mladino, pri kateri stotinke niso tako pomembne. Tina ima možnost drese dobiti drese proti plačilu. S takšnimi dresi je Jerman zmagal, Šporn je bil drugi v Kitzbühelu, Tina je dobila dve kolajni na OI. Massi naj se izpostavlja, kolikor se hoče. Zakaj se vrača nazaj v november? Dresov tako Tina kot vsi ostali dobivajo veliko! Kam dajejo te drese, jih prodajajo? Saj jih lahko testirajo!"
Primož UlagaTrenerji morajo skrbeti, ali tekmovalec ima dres, koliko je še do tekme, ali je dovolj zgodaj povedal, da potrebuje dres. Dresa se ne naredi čez noč. Naročiti ga je treba dovolj zgodaj. Jaz ne voham, kdaj kdo kaj potrebuje.
Sicer pa se opremljevalci ravno ne pretepajo, da bi skrbeli za slovenske smučarje: "Opremljevalci iščejo samo najboljše od najboljših. Za slabo kvaliteto niso pripravljeni dajati kaj dosti. Slovenska smučarska zgodba je, z izjemo Tine in mogoče nekaj uspehov v smuku, slaba. Nismo zanimivi za nikogar. Seveda je Tinina zgodba močna, ampak niso vse le kolajne. Pomembno je ozadje, širina, kupna moč določenega trga. Če bi imeli pet Tin, bi imeli pet različnih smučarskih firm, ki bi jih lahko dobro 'oželi'. Ker imamo le njo, lahko malo 'stiskamo' le Stöckli. Zaveda se, da mora biti del zgodbe, opremljati še kake mlade in spoštovati naša pravila. Bedarija je, da bo Ulaga odgovoren za material. Mene zanima le posel.“
