Zadnje dejanje hokejske klubske sezone v Sloveniji je bilo v znamenju zeleno-belih. Čeprav so se pred finalom otepali statusa favoritov in poudarjali, da so njihovi tekmeci bolj spočiti, pa je na koncu vendarle odločila daljša klop in boljša sezona ljubljanske ekipe.
• Olimpiji 12. zvezdica po petih letih
A zeleno-beli so šele na zadnjih dveh tekmah finala zaigrali tako, kot so navijači od njih pričakovali; na prvih dveh dvobojih so bili precej bolj motivirani in borbeni Jeseničani, ki so drugo finalno tekmo na domačem ledu dobili po podaljšku, tudi sinoči pa so se uspešno kosali dve tretjini, ko so celo vodili (2:1), a na koncu popustili in morali priznati premoč – z 2:5 na tekmi in skupnim izidom 1:3 v zmagah.
"Zelo srečen sem. Imeli smo težko sezono, liga Ebel je bila zelo zahtevna, a na koncu se nam je vse izplačalo. Končnica je bila neverjetna, z vsemi poškodbami, ki smo jih imeli ... Zasluge ima cela ekipa. Kar se tiče slovenskega prvenstva, je bila odločilna prva tekma. Poraz po podaljšku pa nas je zbudil. Zahvala gre vsem fantom, še posebej tistim, ki so že dvakrat doživeli poraz v finalu. Preprosto, srečen sem," je po finalni tekmi razmišljal trener Hannu Järvenpää.
Kljub bolnišnici prek četrtfinala
Ljubljanska sezona 2011/12 lahko dobi oceno zelo dobro. V ligi Ebel, ki predstavlja glavnino sezone, je Finec dosegel in presegel cilje. Ljubljanska zasedba je bila nekaj časa celo prav na vrhu, potem pa vseskozi na mestih, ki zagotavljajo končnico. Ob smoli s poškodbami, ki se je ob koncu rednega dela zgrnila nad ekipo, je pravzaprav naredil manjši čudež in svoje varovance pripeljal še prek četrtfinala.
Ustavil jih je šele Linz, najboljša ekipa rednega dela in od nedelje tudi zmagovalec lige Ebel. Izčrpanost, tako fizična kot psihična, sta morda botrovali tudi nekoliko slabšemu začetku finala; za nekatere igralce, še posebej tujce, je včasih sistem tekmovanja, ko morajo po izpadu v končnici še enkrat strniti vrste in se boriti za nov pokal, težko razumljiv, domačim pa motiva vseeno ne bi smelo manjkati.
"Po štirih sušnih letih je bil naslov več kot potreben. Celotno sezono in na zadnjih dveh tekmah z Jeseničani smo pokazali, da če hočemo igrati, lahko pariramo vsaki ekipi. Naslov nam veliko pomeni in smo si ga več kot zaslužili," pa je dogajanje z vrhuncem na Jesenicah ocenil Žiga Pance.
Za Jeseničani je "garanje na ledu"
Popolnoma drugačna je jeseniška zgodba. Na ledu je bila zgolj ob pogledu na lestvico neuspešna, saj je bilo moštvo iz Podmežakle zadnje v ligi Ebel. A ozadje dogajanja je bilo prava drama, s klubom, ki je obvisel na tanki nitki preživetja in so ga ob koncu sezone v ligi Ebel reševali celo v vodstvu tekmovanja.
Velikokrat preložene obljube o poravnavi zaostalih finančnih obveznosti, odstop predsednika kluba Slavka Kanalca, novo vodstvo z upravnim odborom, odslovitev trenerja Heikkija Mälkiäja in pomočnika Dejana Varla, slovo tudi nekaterih domačih nosilcev igre sredi sezone, ko so dokončno obupali nad razmerami, že pred tem prihodi in odhodi tujcev, ki so se v Podmežakli menjali kot na železniški postaji, nov trener Bojan Magazin pred finišem sezone in še kaj, vse to je botrovalo pičli rezultatski beri in temu, da so bili jeseniški hokejisti pred finalom kar šest tednov brez tekem.
Klavrna podoba na tribunah
"Za nami je garanje na ledu. Poskušali smo narediti maksimum, kar se je v tem trenutku dalo. Druga tretjina je bila povezana s prvo, ko je bila morala na višku. V tretji smo se morda ustrašili zmage, pa tudi obramba ni imela svojega dne. Tako se pač zgodi, Olimpija ima več izkušenj, vsekakor pa imamo mi bodočnost," je trener Magazin ocenil nastope svojih varovancev v finalu.
"V bistvu smo se osredotočili samo na hokej. Če bi se ukvarjali z drugimi stvarmi, sezone ne bi mogli izpeljati do konca. Na koncu smo lahko zadovoljni," pa je o pravkar končani sezoni dejal Marjan Manfreda.
V finalu so bili posebno poglavje tudi navijači. Če je nekoč veljalo, da je zadnje dejanje hokejske sezone športni in družabni dogodek številka ena, za katerega je bilo težko dobiti vstopnice, sta dvorani Tivoli in Podmežakla ob letošnjih finalnih tekmah žalostno samevali le na pol polni in niti zadnja tekma te slike ni bistveno popravila, čeprav so se tokrat na Jesenice v nekoliko večjem številu podali Ljubljančani in se na koncu veselili s svojimi hokejisti.
