Kako bi razložili velik napredek v tej sezoni?
V minuli sezoni je bilo več motečih dejavnikov. Zaključevala sem šolo in diplomirala maja. Tako sem se bolj nekoliko posvetila šoli kot treningom. Nisem bila zbrana, vse na enkrat ni šlo. Šele po vrnitvi v Slovenijo sem začela resneje trenirati, a nisem imela prave osnove, zato tudi rezultati niso bili tako dobri. V tej sezoni sem začela resno trenirati že v septembru s trenerjem Slavkom Črnetom, tudi težav s poškodbami ni bilo. Popolnoma sem se posvetila atletiki in tudi uredila način življenja – na primer prehrano. Trening je prilagojen le meni, delam nekatere reči, ki jih morda drugi ne. Pridobila sem na hitrosti, trener pa pravi, da sem tudi malce shujšala (smeh). Zaradi vsega tega je lažje nekaj narediti s palico.
Kaj vam je dalo šolanje v ZDA?
To je bila zelo pozitivna izkušnja, zdaj sem precej samostojnejša. Tudi tam sem prva tri leta napredovala, zadnje leto pa se je vse skupaj nekoliko ustavilo. Navdušena sem bila predvsem nad zdravniško podporo. Če te je kaj bolelo, si imel takoj preglede, na voljo so bili maserji, fizioterapevti. To sem izkoristila. Skoraj vsak dan sem imela terapije. Vse to je pomagalo, izboljšalo je moje mišice. Pred tem sem bila kakšni dve leti poškodovana, imela sem zelo slabe bicepse. Pridobila sem na fizični moči. To je bil največji plus kar se tiče športa, kar pa se tiče življenja, sem dokončala šolo. V Sloveniji verjetno ne bo veliko priložnosti za službo z diplomo iz biologije, se bom pa morda v ZDA vrnila na podiplomski študij. Potem, ko bo konec moje športne poti.
Ste zdaj tam, kjer ste si morda v prihodnosti želeli biti že ob naslovu svetovne mladinske podprvakinje?
Trajalo je kar dolgo. Od tega je skoraj osem let. Nisem še povsem tam, kjer si želim biti, se pa temu približujem.
Ob vašem skoku preko 4,71 metra je bila v dvorani v Moskvi tudi Jelena Isinbajeva. Kaj vam je to pomenilo?
Na njo gledam kot na nekakšno vzornico. Ko sem začela trenirati, je postala nekako najboljša na svetu. Tudi v najstniških letih sem jo imela za vzgled. V zadnjih sezonah ji je forma nekoliko padla, lani pa je bila spet prva na SP v Moskvi. Dokazala, da se lahko vrneš tudi po nekem padcu forme. V Moskvi sem jo sicer videla le od daleč. Ne vem, če sem jo res navdušila, kot so zapisali novinarji. To je žilica novinarjev, verjetno gre bolj za pritegovanje pozornosti bralcev.
S tem rezultatom ste že blizu vrhunskih uvrstitev. Si v Sopotu želite osvojiti kolajno?
Odvisno bo od dnevne forme vseh tekmovalk, 4,71 pa je bilo na precej tekmovanjih že dovolj za kolajno. Po tihem si jo vsekakor želim. Kdo si jo ne bi? Če bom skočila državni rekord, a ne bo kolajne, bom vseeno zadovoljna. Bo nekaj grenkega priokusa, a se s tem ne bom obremenjavala. Če pa bom skočila manj in videla, da bi bilo 4,71 dovolj za stopničke, bom verjetno nekoliko razočarana. Prva želja je državni rekord, z njim bom vsekakor posegla visoko, morda tudi po kolajni.
Kakšne so želje skozi celotno sezono?
Želim si konstantno tekmovati, imeti rezultate nad 4,50 in 4,60. Glavni cilj sezone bo seveda evropsko prvenstvo v Zürichu, menim, da me bo menedžer lahko spravil tudi na tekme diamantne lige. Želim si izboljšati državne rekorde, vsaj do 4,80 bi lahko prišla v poletni sezoni. Cilji so visoki, a realni. Se bo pa moralo marsikaj poklopiti za njihovo uresničitev.
Pred manj kot mesecem je v moški konkurenci padel rekord Sergeja Bubka. Nova znamka Renauda Lavillenieja znaša 6,16 metra. Ste videli rekord?
Seveda. Bil je res lep skok. To je dobro za vse skakalce ob palici. Vsi so videli, da se da skočiti izjemno visoko tudi brez Bubkove perfektne tehnike. Renaud je skočil svetovni rekord z neko svojo tehniko. Včasih so vsi forsirali to rusko šolo, zdaj pa se vidi, da se lahko visoko skoči tudi nekoliko drugače. To je dobro za atlete in trenerje, ki imajo svoj način treninga.
