Del Dugonjićevih uspehov bo ostal za vedno skrit. Boj za medaljo na 100 prsno, kjer je bil prvi favorit, s prvim dosežkom predtekmovanja in polfinala, mu je odnesla kopalna oprema, ki se mu je strgala pred startnim kamnom in ker mu starter ni dal časa, da zamenja kopalke, je za sabo vlekel nekaj litrov vode in ostal brez realnih možnosti za medaljo. Na srečo se je hitro odzval opremljevalec Speedo, ki je slovenskega plavalca že po dnevu povabil na razgovor v London, da se dogovorijo o morebitnem sodelovanju.
Po velikem razočaranju, njegov trener Matija Medvešek, je prepričan, da bi Dugonjić na Madžarskem Zdravljico poslušal dvakrat, je 205 cm visoki Korošec še enkrat več dokazal, da je tudi mentalno dozorel za največje dosežke in s prvim mestom potrdil, da v Evropi trenutno nima para. Prav to je potrjeval v vseh nastopih, saj je neposredne dvoboje v vodi dobil ob vseh startih, dvakrat v predtekmovanju, dvakrat v polfinalu, v finalu na 50 prsno, na 100-metrski razdalji pa mu je sreča obrnila hrbet.
A plavalec ima ne glede na dogodke po prespani noči pred sabo že nove cilje. "Zdaj rabim čim več treninga in startov za samozavest. Izidi na olimpijskih igrah bodo zelo zgoščeni in polfinalisti bodo vsi kandidirali tudi za finale, prostora pa je za osem plavalcev. Zdaj se bom povsem posvetil plavanju na 100-metrski razdalji in 50 malo zanemaril."
Dugonjić, ki je v polfinalu olimpijskih iger plaval že pred štirimi leti v Londonu, je potrdil, da ima olimpijske ambicije zdaj višje, minimalni cilj je finale. "Za to bom moral verjetno za kakšne pol sekunde popraviti osebni rekord, kar sem sposoben. Res škoda, da v finalu nisem dobil priložnosti, da že tukaj pokažem, koliko sem res sposoben, vesel pa sem, da sem tukaj premagal Fabia Scozzolija, ki ima izredne izkušnje."
Dan po medalji se je Korošec še enkrat spomnil tudi sobote in brez premisleka poudaril, da je dobil številne čestitke, največ pa so mu seveda pomenile čestitke žene Camille, ki ga je poklicala iz ZDA ter staršev in sestre, ki so si tekmo ogledali v živo. Vzpodbudilo ga je tudi dejstvo, da so njegov nastop pospremili številni slovenski športniki, tudi denimo veslaška legenda Iztok Čop, ki je prav v teh dneh na svetovnem pokalu v Luzernu.
Med manj prijetnimi stvarmi je bila priprava na tekmo. "Skušal sem odmisliti tiste strgane kopalke. Seveda sem vedel tudi, da je možno osvojiti zlato, a kaj hitro lahko ostaneš brez, zato o tem nisem želel razmišljati. Dve uri pred tekmo sem imel pomemben pogovor s trenerjem, še pol ure pred tekmo sem poklical ženo, ki mi je rekla, naj tekmo vzamem kot del priprav na London in res sem se osredotočil na plavanje in zavesljaje. Postati evropski prvak res ni lahko, zdaj gremo na nove cilje."
Kot pravi Dugonjić, so športni uspehi povezani tudi z miselnostjo: "Definitivno je bilo v finalu vse v glavi. Že prej sem imel priložnost za to, a sem velikokrat plaval iz tekme v tekme slabše, preveč sem si želel in potem je še huje, če si sposoben osvojiti medaljo, a je ne. Tukaj sem prvič plaval na zavesljaj, na občutek. Če začetek ne gre, tudi popustiš, obupaš in ne plavaš na polno."
A olimpijske igre, kot pravi tekmovalec, so le prvi cilj. Na evropskih prvenstvih je nekatere že izpolnil, ostajajo še svetovna prvenstva. "Zdaj bo na velikih tekmovanjih tudi pritisk manjši," pravi Dugonjić, ki je že decembra v Szczecinu osvojil dve medaljo. "Zdaj sem konkurenčen." Ob tem ne gre prezreti, da bo moral plavalec pridobiti tudi kakšnega pokrovitelja, saj živi v San Franciscu, v nasprotnem si bo čez lužo prisiljen poiskati zaposlitev, kar bo ena od nalog v klubu in na zvezi po igrah.
