"Dovolj je bilo. Že od decembra ne treniram, noseča sem in bom septembra drugič rodila. Pred tem sem nekaj mesecev razmišljala, ali bi še nadaljevala, želela sem nastopiti na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru," je pojasnila Šestakova.
"Konec športne poti je pač prava odločitev. Videla sem, da se ne bom mogla pripraviti za Rio tako, kot bi si želela, telo mi je sporočilo, da je dovolj, tudi motivacije nisem imela več prave in vse skupaj zame ni imelo več pravega pomena. Če se ozrem nazaj na športno pot, je bilo več takih rezultatov, ki si jih bom zagotovo zapomnila. Prvi skok prek 15 m, vse medalje, ki sem jih osvojila od mladinskih let naprej, pa izjemen skok prek 15 m na olimpijskih igrah v Pekingu," je dodala Šestakova, slovenska rekorderka v troskoku.
Uspehi na velikih tekmovanjih
Šestakova je slovenska rekorderka tako v dvorani (15,08 m) kot na prostem; na olimpijskih igrah v Pekingu je leta 2008 v izjemnem finalu skočila 15,03 metra in osvojila šesto mesto. Na OI leta 2012 v Londonu je bila 11., bronasta je bila na dvoranskem SP v Valencii leta 2008, srebrna na dvoranskem EP v Torinu leta 2009 in peta na SP na prostem v Osaki leta 2007.
Zadnjič je tekmovala 2. avgusta 2014 na državnem prvenstvu v Celju in bila v svojem prvem nastopu po porodu tretja (12,98 m). Pred tem je nastopila še 7. septembra 2012, ko je bila na diamantni ligi v Bruslju tretja (14,10 m) in v seštevku discipline končala četrta. Septembra leta 2013 sta z možem in trenerjem Matijo Šestakom povila hčerko. Konec decembra 2012 se je resneje poškodovala med treningom v Južnoafriški republiki in je morala morala zaradi raztrganine tetive, ki drži stopalni lok (tibialis posterior) januarja 2013 na operacijo.
Njena življenjska pot se bere kot razburljiv roman. Z Matijo Šestakom sta se spoznala na dvoranskem EP leta 2002 na Dunaju, kjer je bila šesta. Šele dve leti pozneje, aprila 2004, pa sta se na pripravah v Medulinu na Hrvaškem pričela več družiti. Sledila je poroka in ponovna vrnitev v šport s skokom v sam svetovni vrh.
V mladih letih se je pogosto selila
Z dekliškim priimkom Martinovič je luč sveta ugledala 17. aprila 1979 v Srbiji, nato pa se je kar nekajkrat selila. "Gotovo je ljubezen odigrala ključno vlogo v mojem življenju, saj sem se med drugim preselila v drugo državo. Sicer pa sem v življenju zamenjala že kar nekaj mest in držav. Ko sem bila stara 40 dni, smo z družino odpotovali v Philadelphio, kjer je bil oče nogometni trener. Tam sem bila dve leti in pol,'' je povedala Šestakova.
''Potem je sledila nova selitev za leto in pol v Montreal v Kanadi. Ker je bilo v tistem obdobju življenje v nekdanji Jugoslaviji solidno, smo se vrnili v Kragujevac, kjer sem bila do drugega razreda gimnazije. Ameriškega dela mojega življenja se sploh ne spomnim, otroštvo v Kragujevcu pa je bilo zelo lepo. Pred polnoletnostjo sem se preselila še v Beograd, ker sem šla v športno gimnazijo, saj v Kragujevcu ni bilo niti tartanske steze za trening. Želela sem se izpopolnjevati in dosegati vrhunske rezultate z novim trenerjem Danialom Temimom, nekdanjim skakalcem v višino," je svoje prvo življenjsko obdobje orisala Šestakova.
Osvojila tudi slovenski jezik
Zaradi vojne v nekdanji Jugoslaviji so bile razmere za življenje v Beogradu zelo slabe. "Zame se je vse še dodatno poslabšalo leta 2005, ko so mi po poškodbi v Srbiji ukinili vse štipendije in dodatke, ki sem jih dobivala. Mama je imela 200 evrov plače in nisem mogla reči, da naj mi posodi denar. Zato sem prodala sprinterice, da sem lahko plačala vizo za Slovenijo in obisk Matije. Na srečo sem ene sprinterice obdržala in sem lahko pozneje začela znova trenirati. V Slovenijo sem prišla 11, 12 let po razpadu Jugoslavije. Razumela sem le nekaj besed. Pomagalo mi je, ker je Matija govoril le slovensko. Bilo je veliko popravljanja in včasih sem bila prav živčna, ker česa nisem razumela. Zato sem se vpisala na trimesečni tečaj. Potem je bilo lažje," je pojasnila Šestakova.
Vzpon med najboljše športnice v državi
"Ti prvi ponovni koraki na stadionu pa so bili vse prej kot lahki in kratki. Že samo za rekreacijo sem sprva zelo težko prišla na stadion. Po poroki v Kragujevcu aprila leta 2005 sem prišla v Slovenijo, vendar nisem imela delovne vize in delovnega dovoljenja. Ostalo mi je le, da sem šla na stadion. Sledila sta dva, trije meseci, ko sem se 'lovila', oktobra leta 2005 pa sem začela ponovno resno trenirati vsak dan."
Kot mladinka in mlajša članica je bila v svetovnem vrhu svoje starostne kategorije in leta 2006 je bila ponovno v svetovnem vrhu. Slovensko državljanstvo je dobila 13. julija 2006, vendar pa nove domovine še ni mogla zastopati na velikih tekmovanjih vse do SP v Osaki, kjer je bila peta. Poleg uspešnih nastopov na največjih mitingih, kar jih je IAAF dovolila, je bila pred Osako peta na svetovnem atletskem finalu IAAF v Stuttgartu, kar je ponovila tudi leta 2007. Živi v Ljubljani, kjer je leta 1997 kariero začela s srebrom na mladinskem evropskem prvenstvu.
