Mlada slovenska šampionka Sara Čopar je na letošnjem mladinskem svetovnem prvenstvu v športnem plezanju osvojila naslova svetovne prvakinje v težavnosti in kombinaciji ter se za nameček okitila še z naslovom svetovne podprvakinje v balvanih.
Komaj 16-letna Laščanka si z odličnimi nastopi v nižjih starostnih skupinah uspešno utira pot med člansko konkurenco, kjer si želi nekoč naslediti oziroma preseči trenutno najbolj vročo športno plezalko na svetu in aktualno zmagovalko skupnega seštevka svetovnega pokala v težavnosti Janjo Garnbret.
Za vami je izredno uspešna sezona, lahko na hitro povzamete nekaj dosežkov na največjih tekmovanjih?
Na mladinskem SP v ruskem Voronežu sem zmagala v težavnostnem plezanju in kombinaciji ter osvojila drugo mesto v balvanih in sedmo v hitrostnem plezanju. Bila sem tudi prva v skupnem seštevku mladinskega pokala v balvanskem plezanju, zmagala pa sem tudi eno tekmo mladinskega pokala v težavnosti.
Težavnost, balvani, hitrost in kombinacija. So to glavne štiri discipline športnega plezanja?
Ja. Ampak kombinacija (hitrost + balvani + težavnost, op. a.) se je v taki obliki izvajala samo zaradi olimpijskih iger, zdaj pa se pogovarjajo, da bi hitrost ločili in bi kombinacija vsebovala samo še balvane in težavnost. Doslej so bile v kombinaciji zajete vse tri.
Katera disciplina vam najbolj ustreza?
Pravijo, da sem najboljša v težavnosti, najraje pa imam balvane.
Kako se balvansko plezanje razlikuje od težavnostnega?
Stena je krajša. Pri težavnosti imaš lahko steno visoko tudi do 15, 20 metrov. Med plezanjem moraš tudi vpenjati vrv. Na voljo imaš šest minut časa, da poskušaš priti čim višje. Pri balvanih so razlike tekmovalne strukture. Stena je visoka približno štiri do pet metrov, toda nisi varovan z vrvjo, ampak so spodaj blazine. Imaš določeno mesto začetka. Na sredini balvana je običajno bonus oprimek. Idealno je, da balvan preplezaš v čim manj poskusih. V polfinalu imaš pet minut časa, da ga preplezaš, v finalu štiri.
Je v ta čas vštet tudi ogled smeri?
Na evropskem in svetovnem prvenstvu smo imeli v polfinalu na voljo pet minut, pa smo balvan videli prvič. Torej smo se v petih minutah morali odločiti, kako in kaj bomo naredili in ga potem še preplezati. V finalu smo imeli pred začetkom plezanja ogled, dve minuti za analizo in potem še štiri minute časa za plezanje.
V kvalifikacijah lahko. Demonstracijo smeri dobiš vnaprej, tako da lahko vsak posebej naštudira, kako se bo stvari lotil. Prav tako se lahko gledamo med sabo. V polfinalu in finalu pa imamo na voljo šestminutni ogled, potem pa čakamo v coni in se med plezanjem ne gledamo.
V pretekli sezoni ste doživeli tudi ognjeni krst na tekmah svetovnega pokala v članski konkurenci?
Res je, v Kranju sem nastopila na članski tekmi SP. Letos sem se udeležila treh članskih tekem. Prva je bila v Celovcu, tam je potekala članska tekma evropskega pokala. V Kranju sem osvojila 23. mesto na tekmi svetovnega pokala. Na Portugalskem pa sem nastopila na mladinskem evropskem pokalu, kjer sem zmagala tekmo v balvanih in še skupno v balvanih. Na članskih tekmah lahko tekmujejo vsi starejši od 16 let, na mladinskih tekmah pa smo razdeljeni v tri kategorije. Ko enkrat dopolniš 16 let, lahko začneš nastopati tudi v članski konkurenci.
Kakšen tip plezalke ste? Veliko tvegate?
Ko se znajdem v situaciji, ko ne vem, kako naprej, poskušam globoko vdihniti in se malce sprostiti. Imam različne stile plezanja. V hitrostnem plezanju imam drugi najhitrejši čas med Slovenkami. Znam plezati hitro, ker moram, sicer pa plezam zelo počasi. Pri balvanih je pomembna eksplozivnost, več je skokov in dinamičnih gibov. Pri težavnosti pa tega ni, zato si lahko vzamem več časa. To je včasih dobro, včasih pa tudi ne. Situacije rešujem počasi in se sproti odločam, kaj bom naredila. Nekaterim ustreza hitro plezanje, da s tem varčujejo moči, meni pa je lažje plezati počasi.
Spet kombinacija vsega. Mnogi zmotno mislijo, da je vse samo moč in čim manjša teža, da se lažje držiš, vendar temu še zdaleč ni tako. Imamo nekaj močnih plezalcev, ki pa imajo zelo slabo tehniko, preslabo uporabljajo noge in tako naprej. Plezalci moramo ogromno kompenzirati z nogami, zato potrebujemo dobro tehniko. Moč, tehnika, vzdržljivost in sposobnost hitrega sprejemanja odločitev. Predvsem pa tudi samozavest in samozaupanje.
Koliko trenirate?
Šestkrat na teden po tri ure. Med sezono sem poskušala čim več trenirati. Enkrat na teden imam še jutranji in popoldanski trening, ker mi v šoli omogočajo, da lahko namesto športne vzgoje grem trenirat. Poleg treningov so potem še različne vaje, fizioterapije, gibljivost, koordinacija.
Ste bili že kdaj poškodovani?
V prvem razredu sem si na treningu zlomila roko, vendar ne pri plezanju, ampak med igro. Sicer pa sem imela pred štirimi leti veliko težav s prsti. Bolela sta me oba sredinca. Ko se to začne, si je pametno vzeti odmor, vendar tega nisem storila in nadaljevala s treningi. Na srečo je minilo, tako da me zdaj ne bolita več.
Kako bi opisali vaš miselni proces v steni? Kaj se vam plete po glavi?
Ne vem. Občinstva pravzaprav sploh ne slišim, razen morda v primeru, da sem popolnoma sproščena. Med plezanjem sem povsem v svojem svetu. Smer poznam že od ogleda, tako da približno vem, kaj bom počela. Zapomniti si 40, 50 gibov in različnih oprimkov ni mačji kašelj. Pri težavnosti si med ogledom poskušam vizualizirati smer in si zapomniti, kjer si nahajajo oprimki. V coni ponavljam smer v glavi. Ko sem enkrat v steni, samo še plezam.
Je krepitev spomina del vašega vsakdanjega treninga?
Imamo manjšo steno, na kateri je ogromno oprimkov, ki se nahajajo eden zraven drugega. Trener nam pokaže smer, mi pa si poskušamo zapomniti tudi po 50 grifov. To je v bistvu oblika miselnega treninga.
Kaj vam pomeni plezanje? Sprostitev, strast, način življenja?
Vse našteto. Ne predstavljam si življenja brez plezanja. Ko sem v šoli, razmišljam samo o tem, kdaj bom lahko plezala. Če imam slab dan, komaj čakam, da bom v steni in bom lahko pozabila na vse. Plezanje mi pomeni vse. Ko plezam zase, je to res sprostitev.
Po eni strani je plezanje za vas sprostitev, po drugi pa so lahko tekmovanja tudi precej stresna. Kako se soočate s pritiskom?
Pred tekmami sem tako živčna... ne morem si pomagati. Še posebej pred pomembnimi tekmami. Ko čakam na svoj nastop, sem zelo nervozna. Poskušam samo globoko dihati in se prepričati, da bo vse v redu. Če bi bila preveč sproščena, se po mojem ne bi tako dobro znašla. Ko enkrat začnem plezati, odmislim vse skupaj in stres mine. Ampak mi gre vedno bolje.
Skala ali umetna stena?
Težko rečem, oboje mi je zelo všeč. Ne bi mogla plezati samo zunaj ali notri. Oboje mi je lepo. Notri je res super trenirati, ker imaš toliko različnih grifov in so možne najrazličnejše kombinacije. Grif lahko tudi prestaviš. V skali je res nor občutek, ker si v naravi in opazuješ, kako ti oblika skale omogoča, da jo preplezaš. Ko ni tekmovalne sezone, več časa preživimo v skali, med sezono pa nimamo toliko časa za plezanje zunaj, ker moramo več trenirati na plastiki.
Plezalci so tudi adrenalinski odvisniki, nekateri se udejstvujejo celo v soliranju brez varovanja, kar je seveda lahko smrtno nevarno. Vas kdaj mika takšen podvig?
Ne vem, če si dovolj zaupam. Pa tudi nisem preveč adrenalinski človek. Marsikaj se lahko zgodi. Če samo razmišljam o tem, morajo biti to res nori občutki. Potrebuješ res veliko samozaupanja, ostati moraš miren, v glavi moraš imeti vse 'pošlihtano', čeprav bi po drugi strani za takšne ljudi lahko rekli, da v glavi nimajo nič. Koncentracija mora biti na vrhuncu. Jaz ne bi solirala na 1000-metrski skali.
Slovenske plezalke imate bogato zgodovino uspehov, od Natalije Gros, Mine Markovič, Maje Vidmar pa do Janje Garnbret, ki je trenutno v špici. Kje vidite razloge za to?
Slovenke so že od nekaj v svetovnem vrhu. Kot ste omenili, Natalija, Mina, Maja, Janja ... Vsaka od njih je imela eno predhodnico, ki jo je poskušala uloviti. Ko ji je uspelo, je postala najboljša, za njo pa je prišla nova. Imamo tudi kopico lepih sten, kvalitetne trenerje, motivacija med fanti in dekleti je na zelo visokem nivoju. Vsi se med seboj podpiramo, si svetujemo. Vedno imaš nekoga pred seboj, ki ga poskušaš premagati. To je tvoj cilj.
Kako ste se spoprijeli s premorom zaradi pandemije koronavirusa?
Imela sem srečo, da imam tako super trenerja, ki sta nam omogočila trening doma. Oče mi je naredil steno z lesenimi kockami različnih debelin. V bistvu sem tam trenirala, delali smo vaje za stabilizacijo in kondicijo. To smo počeli takrat, ko nismo smeli nikjer plezati. Hvala bogu smo lahko kategorizirani športniki kmalu spet lahko začeli trenirati. Smo prebrodili, zagotovo pa ni isto, če plezaš doma. Med karanteno je vsem forma malce padla.
Najtežje mi je na tekmah, ko je želja zelo velika, vendar mi nikakor ne gre. Pridejo tudi slabi treningi, ko si zelo utrujen in ne moreš storiti tega, kar bi sicer lahko. Potem postaneš jezen, kar vodi v še večjo utrujenost. Najslajši občutek je, ko ti uspe splezati nekaj, kar ti še nikoli uspelo. Ko premagaš samega sebe.
Janja Garnbret je dvakratna slovenska športnica leta. Ali si tudi vi želite, da bi se nekoč okitili s tem nazivom?
Mislim, da je to želja vsakega športnika. Če uživaš v tem, kar počneš, imaš pred seboj določene cilje in vedno daš vse od sebe, potem takšne stvari pridejo same od sebe.
Kako sicer gledate na neprestane primerjave z Garnbretovo?
Janjo osebno poznam, ker smo nekaj časa skupaj trenirali. Res je super oseba, zelo prijazna. Uspehi ji niso niti malo stopili v glavo, ostala je povsem normalna in človeška. Ko sem začela dosegati odmevne rezultate, so mi vsi začeli govoriti, da bom zdaj noro uspešna, češ 'ti si nova Janja'. Mene od Janje loči še kar nekaj dela. Cilj vsakega športnika je, da premaga tistega, ki je pred njim. Moj cilj je, da premagam Janjo, ampak če sem povsem iskrena, mi še kar veliko manjka.
Se je z uspehi povečalo tudi zanimanje pokroviteljev?
Plezanje je relativno mlad šport, zato ni prav veliko zanimanja s strani pokroviteljev. Letos sem prijavila na Mlade upe, upam, da bo to šlo skozi. Imela sem tudi veliko intervjujev, tako da tudi to je nekaj novega zame.
Dejali ste, da si življenja brez plezanja ne morete predstavljati, pa vas vseeno vprašam, s katerim športom bi se ukvarjali, če ne bi plezali?
Uf, težko rečem. Če se ne bi odločila za plezanje, verjetno ne bi izbrala nobenega drugega športa. Čeprav sem se ukvarjala z različnimi športi, mi noben ni bil tako zelo všeč. Verjetno bi bila običajna najstnica, ki gleda filme in serije ter ji je vsako jutro prezgodaj (smeh).
Dobrodošli v najboljšem intimnem klubu - - Se︆︆ns︆︆to︆︆s︆︆.︆︆C︆︆o︆︆m
Super,ni se nam bat za vrhunske rezultate,veliko sreče ,brez poškodb in brez masnih grifov ....srečnooo sledimo in navijamooo