Slovenski košarkarji, evropski prvaki, ne bodo videli prihodnjega svetovnega prvenstva. V letu dni je slovenski navijaški korpus izkusil pot z vrha na dno. Če ne bi bilo neverjetnega uspeha na 17. september 2017, potem niti 17. september 2018 ne bi tako bolel. A bilo je vredno. Kar je lani uspelo četi Igorja Kokoškova na čelu z Goranom Dragićem in Luko Dončićem, bodo pomnile še mnoge prihodnje generacije v naši državi. Igralcem, ki v letošnjih kvalifikacijah niso bili uspešni, ne gre ničesar zameriti. Dali so, kar so lahko. Ekipa vsekakor ima perspektivo, če bo v naslednjih letih nastopala v podobni zasedbi. Glede na situacijo v evropski košarki je to malo verjetno, ampak upamo lahko. Bi si tudi sam želel v dresu s Triglavom na prsih gledati naše največje zvezdnike? Seveda. Realnost je pač drugačna in s tovrstnimi težavami se ne sooča le Slovenija. Naš igralski bazen je pač majhen in zato bolj občutimo izostanek vsakega vrhunskega košarkarja.
Povsem zgrešene se mi zdijo kritike na račun Gorana Dragića. Le redki so evropski košarkarji njegove kakovosti, ki so toliko dali svoji izbrani vrsti. Ob tem velja poudariti, da se je popularni Gogi na mnogo reprezentančnih akcij podal brez izrazitega upanja na medaljo ali vidnejši uspeh. Tony Parker in Pau Gasol sta denimo skoraj ob vsakem turnirju vedela, da bosta v igri za odličja. Dragić tega ni vedel, pa je pogosto igral. Sam sem mu hvaležen za trud in mu želim vse najboljše v sklepnem delu kariere. Od ostalih pričakujem, da se bodo vsaj delno odzivali vpoklicu tudi v kakšnem kvalifikacijskem ciklusu, ko bo to pač dopuščala njihova klubska situacija. Spanja pa zaradi izostankov ne bom izgubljal, niti ne bom jokal za nobenim zvezdnikom. Slovenija bo še vedno igrala in iskala svoj prostor pod soncem.
Pred nekaj tedni so nas (znova) razočarali nogometaši. Ne toliko zaradi rezultata, kot zaradi odnosa na zadnji tekmi na Cipru. Srečanje sem gledal na televiziji, vmes nekajkrat s slabo voljo zamenjal kanal, a sem nato hitro preklopil nazaj. Del tekme sem gledal s sinčkom in hudo sem moral paziti, da nisem glasno preklinjal ob nekaterih potezah naše (sicer kadrovsko osiromašene) ekipe. Toda vem, da bom naslednjič spet gledal. In da bom ob prvi dobri potezi pozabil na vse prejšnje slabe poteze. Da se bom "vžgal" ob prvem pravem pokazatelju borbenosti ter spet upal. Vem pa tudi, da sem v manjšini. Pogled na tribune v Stožicah na zadnji domači tekmi proti Bolgariji je bil dovolj zgovoren. Javnost ima počasi dovolj "iskanja" idealne enajsterice, ciljev, ki so očitno bolj želje kot cilji, vprašljivega odnosa nekaterih igralcev, fantomskih poškodb, skrivanja pred odgovornostjo. In to je jasno pokazala. Pa smo nekoč nogometaše sredi noči čakali na Brniku, se množično selili v Amsterdam, z navijaško pesmijo osvojili številne evropske prestolnice ... Bi si želel gledati vse naše najbolj kakovostne igralce pod taktirko Tomaža Kavčiča? Seveda. Toda živcev zaradi tistih, ki igranje za klub jemljejo resneje od igranja za državo, ne bom izgubljal. Lahko se igra brez takšnih fantov in Slovenija bo še naprej igrala in se borila za prepoznavnost na največji nogometni sceni.
Zdaj gledamo odbojko. Aktualna generacija nas je v preteklosti že večkrat navdušila. Ekipa je uigrana in srčna, v oči lahko pogleda kateremukoli tekmecu na celotnem planetu. Igralci "grizejo", selektor(ji) (so) jih dobro usmerja(li) in uspeh je prišel. S tem pa tudi navijaška podpora in ponos. Slovenski odbojkarji ne bodo vedno tako blizu evropskega in svetovnega vrha. Prišli bodo časi, ko bodo najboljši enostavno premočni in ko bo medalja na evropskem ali svetovnem prvenstvu le oddaljen sen. Želim si, da bodo dvorane ob nastopih odbojkarjev še vedno polne, televizijski prenosi pa dobro gledani. A dvomim, da bo temu tako.
Ob teh različnih perspektivah slovenskih reprezentanc se velja malce zamisliti o tem, kaj je navijaštvo. Zakaj človek sploh navija za klub ali reprezentanco? Vsak si lahko odgovori sam, toda večina bi se spomnila na pojme kot so pripadnost, strast, domoljubje, "lokalpatriotizem" itd. Skratka, v navijaštvu se gibamo v sferi iracionalnega. Navijanje za klub ali državo je del človekove identitete, z vsebino kluba ali države se poistoveti. Ali gre za geografsko bližino, vrednote, družinske povezave, ni pomembno. Da za nekoga navijaš, ni racionalna odločitev. Pri reprezentanci je to še veliko bolj očitno. Ko gledamo košarkarje, nogometaše ali odbojkarje s slovenskim grbom na prsih, se z njimi poistovetimo. Oni predstavljajo nas. Njihov odnos na igrišču je na nek način vedno odsev naše mentalitete. V dobrem in slabem. In zato smo vsi, tudi tisti, ki niso športni navdušenci, vsaj minimalno občutljivi na igro Slovenije v kateremkoli športu. To smo mi, dobri, slabi ali grdi.
Množice bodo prišle z zmagami, to je normalno. Kjer bodo uspehi, tam bodo številni navijači. Nihče ne izgublja rad. Večkrat sem se nasmejal ob besedah kakšnega ljubljanskega športnega navdušenca, ki mi je razlagal, da so športne tekme v Ljubljani (relativno) slabo obiskane zato, ker ljubljanska publika poleg dobrih rezultatov pričakuje tudi lepo igro. Češ, da so standardi v prestolnici višji. To sploh ni res. Ljubljančani se na uspehe 'zapalijo' tako kot se navijači v zadnji slovenski vasi, navijaška mentaliteta ni nič kaj drugačna. Se še spomnite košarkarske Olimpije pod vodstvom Zmaga Sagadina? Takrat umiranja v lepoti ni bilo. Igrala se je "drvarska" košarka, ki je temeljila na borbenosti in disciplini, z množico taktičnih prekrškov in ponavljajočih se vzorcev. Pa je bil Tivoli poln. Tudi ob zadnji dobri evroligaški sezoni Olimpije so zeleno-beli ugledne tekmece premagovali predvsem na račun želje in srčnosti (čeprav brez določene kakovosti na tem nivoju seveda ne bi šlo), "zmaji" še zdaleč niso bili najbolj atraktivna ekipa tekmovanja. Pa so bile Stožice polne. Če se ozremo na zadnja ljubljanska nogometna državna naslova, lahko ugotovimo podobno. Pod vodstvom Rodolfa Vanolija in Igorja Bišćana ni bilo "tiki-take", toda na odločilnih tekmah so bile Stožice dobro zapolnjene, včasih celo povsem polne. Zmage pripeljejo množice, ob neuspehih ostanejo le najzvestejši.
Moja prva športna ljubezen je nogomet. Hodim na članske tekme lokalnega nogometnega kluba, pa naj ta igra v tretji, četrti ali peti ligi. Gledam četrto slovensko ligo, čeprav bi lahko istočasno na televiziji spremljal prenose španske La Lige ali angleške Premier League. Zakaj? Ker imam to rad. Čutim potrebo, da podprem fante, ki zastopajo moje mesto, našo tradicijo in naš odnos do življenja. Dobri, slabi ali grdi, to smo mi. Od tega nočem bežati, ker bi se počutil, kot da bežim od samega sebe. Morda bomo nekoč spet v Prvi ligi, morda ne bomo. Hodil bom na tekme in upal. Usedel se bom na čustveni vrtiljak in čakal na boljše čase, ki morda nikoli ne bodo prišli. Ne pričakujem, da bo večina te stvari doživljala enako kot jaz. Pravzaprav me niti ne zanima, kaj si o vsem skupaj misli okolica. Navijaštvo je del mene, to sem jaz. Dober, slab ali grd.
Čudno naključje me je v rani mladosti pripeljalo do tega, da sem si k srcu vzel nek angleški klub. Ne bom rekel, da sem ga vzljubil, ampak sem začel gojiti določene simpatije. Ta klub je West Ham United, premierligaš iz vzhodnega Londona. Nisem najbolj goreč navijač tega kluba. Ob dobrih rezultatih zadovoljno pokimam z glavo, ob slabih (ki včasih prinesejo tudi izpad v nižji rang) nezadovoljno odkimam, ob kakšnem pomembnem doseženem zadetku stisnem pest in si rečem: "Get f***in' in there!" To je to. Dobro ohranim v spominu, slabo hitro pozabim. Vendarle gre samo za šport, nihče ne bo umrl zaradi poraza.
West Ham nikoli ni bil prvak Anglije. V 123-letni zgodovini je osvojil nekaj pokalov, a je daleč od najtrofejnejših klubov v državi. Samo v Londonu so Arsenal, Chelsea in Tottenham zgodovinsko precej večji in uspešnejši kolektivi. Toda West Ham ima kljub temu zvesto navijaško armado. Ta armada se sicer hitro vznemiri, izkazuje nezadovoljstvo ob porazih ter od igralcev in trenerja včasih zahteva preveč, toda vedno je tam, vedno s klubom. Čeprav vedo, da nimajo realnih možnosti za ultimativno zmagoslavje, vztrajajo. So zvesti klubu in tako tudi sami sebi (mimogrede, West Ham je bil edini klub v angleški eliti, ki je ob dodatnih prilivih na račun TV pravic znižal cene sezonskih vstopnic).
Pred dobrimi petimi leti sem bil na tekmi West Ham - Tottenham. Za slednjega je takrat igral še sloviti Gareth Bale, ki je s fantastičnim golom v sodnikovem dodatku svoji ekipi prinesel zmago z 2:3 in na ponedeljkov večer utišal nabito polni legendarni Boleyn Ground, nekdanje domovanje West Hama. A name je večji vtis naredila scena pred začetkom obračuna. Neuradna himna West Hama nosi naslov Forever blowing bubbles in pojejo jo praktično vsi. Himna je pravzaprav odzven kluba, ki se vedno skuša kosati z največjimi, a mu ne uspeva. Ki si vedno prizadeva biti boljši od bogatejših, toda prestižne zmage in lovorike lahko prešteje na prste ene roke. A ljudje ga ne zapuščajo, še vedno upajo.
Besedilo himne bi v slovensko prozo prevedli nekako takole: "Še vedno piham mehurčke, lepe mehurčke v zrak. Letijo tako visoko, skoraj dosežejo nebo, a potem, tako kot moje sanje, izginejo in umrejo. Sreča (bogastvo) se mi vedno skriva, pogledal sem vsepovsod. A še vedno piham mehurčke, lepe mehurčke v zrak ..."
Želim si, da bi Slovenci "pihali mehurčke", tudi ob neuspehih. Potem bodo uspehi še slajši. Zakaj bi bežali od tega, kar smo? To so naše sanje. Mi smo Slovenija. Dobri, slabi ali grdi.
