Vse se je začelo leta 1988 na olimpijskih igrah v Calgaryju, ko je ameriški hitrostni drsalec Dan Jansen le nekaj trenutkov pred startom finalne preizkušnje na 500 metrov izvedel, da je njegova sestra Jane podlegla dolgoletni bolezni (levkemija). Prav Jane ga je navdušila za hitrostno drsanje, še istega jutra pa sta govorila po telefonu. Zdaj je ni bilo več …
Dan JansenSpomnim se, kako sem stal na stopničkah. In najbrž prvič in tudi zadnjič sem si želel, da bi imela naša himna več verzov.
Skrušeni Jansen je kljub grozljivi novici zbral zadnje atome moči in želel zmagati za svojo sestro, toda igre v Calgaryju je kljub vsemu zapustil praznih rok, saj je bila njegova glava povsod drugod, le na kanadskem ledu ne. S padcem je končal tudi preizkušnjo na 1000 metrov. Občudovanje svetovne javnosti je najbolje povzel risani strip, ki je izšel le nekaj dni kasneje. Jansen je ležal na tleh, z rokami na obrazu, nad njim pa se je stal velik napis: "Heroj!"
Štiri leta kasneje je bil v Albertvillu znova med favoriti, a je spet padel na obeh preizkušnjah in znova ostal brez kolajne. Lillehammer na Norveškem je bila njegova zadnja priložnost. Jansen je bil v samem svetovnem vrhu a do iger na severu Evrope ni osvojil niti ene same kolajne na OI. Spet je bil največji favorit v preizkušnji na 500 metrov, a spet mu je zdrsnilo, ostala pa je le še dirka na 1000 metrov.
Kljub novemu zdrsu je ostal zbran in s časom 1:12,43 postavil nov svetovni rekord in osvojil tako želeno zlato kolajno. Jansenova podoba, ko z dvignjenimi rokami proslavlja umrli sestri posvečeno kolajno, se je za večno vpisala v olimpijsko zgodovino. Častni krog je naredil z visoko v zrak dvignjeno hčerko. Ime ji je bilo Jane.
"Spomnim se, kako sem stal na stopničkah," je kasneje govoril Jansen. "In najbrž prvič in tudi zadnjič sem si želel, da bi imela naša himna več verzov." Šampion za vse čase. Zgodba za vse generacije.
Slavje Dana Jansena v tekmi na 1000 metrov, Lillehammer (1994):
