Uroš Šerbec, nekdanji kapetan Celja in slovenske rokometne reprezentance, še vedno uživa ob treningih in tekmah. Svojo kariero bo najverjetneje zaključil v matičnem klubu.
Kako ste se sploh začeli ukvarjati z rokometom?
Bolj kot ne slučajno. V osnovni šoli smo imeli rokometni krožek, udeleževali pa smo se tudi občinskih tekmovanj. Na enem izmed njih smo zelo dobro igrali, opazili pa so nas tudi možje iz krškega kluba. Kasneje je v Brestanico prišel gospod Oskar Kovač, ki nas je tudi povabil, da začnemo trenirati rokomet. Igra me je hitro zasvojila. Sicer je bila vmes kriza, ko se mi ni dalo trenirati, vendar se je vse skupaj dobro izšlo in ostal sem v rokometu.
Kakšni so bili ti prvi dnevi resnih treningov?
Začel sem trenirati že v sedmem razredu osnovne šole in bilo mi je zelo všeč. Spomnim pa se predsem prestopa k članom. Ta je prišel po tisti krizi, ko se mi ni dalo trenirati, vendar so me v klubu prepričali naj se vrnem. Zaigral sem s člani. Bil sem povsem nebogljen, saj sem bil fizično precej šibkejši od ostalih igralcev. Vrnili so me v mojo starostno kategorijo, kjer sem nato tudi ostal. Kljub temu mi je veliko pomenilo, da sem nekaj časa lahko vadil s člansko ekipo. Ta je bila takrat zelo dobra, mlajši igralci pa smo že imeli svoje vzornike, ki smo jih na treningih poskušali posnemati. Takrat je bilo v Krškem res veliko odličnih rokometašev. Tradicija je ostala in po nekaj letih krize se klub znova vrača na stara pota.
Po igranju za Krško ste zaigrali tudi v močnejših slovenskih klubih...
Po dobrih igrah so me opazili tudi v drugih klubih. Prva naslednja stopnica je bilo Velenje, po dveh letih pa sem se preselil v Celje, kjer sem se z rokometom začel ukvarjati tudi profesionalno. To je bila moja služba. V Celju se je resno treniralo, klub pa je rasel skupaj z igralci. Sledilo je nekaj čudovitih let.
Vam je žal, da s Celjem niste osvojili lige prvakov? Kar nekajkrat ste bili zelo blizu ...
Da. To je pustilo grenek priokus, saj smo si res želeli zaigrati v finalu. Kar petkrat zaporedoma smo obstali tik pred njim. To je bil za našo generacijo nekak minus, ki ni bil dosegljiv. Kljub temu smo postavili temelje za naslednjo generacijo, ki ji je čez nekaj let uspelo priti v finale, kjer so tudi zmagali. Za vse strukture v klubu je bilo to nagrada za vsa dolgoletna prizadevanja.
Imeli ste tudi bogato reprezentančno kariero. Kaj vam je pri njej najbolj ostalo v spominu? Morda evropsko prvenstvo v Zagrebu ...
Seveda. Brez vsakršnega dvoma. Tista tekma za 5. mesto proti Hrvaški je bila nekaj posebnega. Sam potek srečanja sem sicer že pozabil, vendar občutke ob zmagi ter uvrstitvi na olimpijske igre ne bom nikoli. To je bil dolgoletni cilj izbrane vrste, ki se nam je dolgo zdel nedosegljiv. V takšnih okoliščinah premagati naše najhujše nasprotnike, pred njihovimi navijači in v dvorani, kjer smo že tolikokrat izgubili in doživeli kar nekaj krivic, je izjemno. To je bil vrh moje reprezentančne kariere. Je pa lepih trenutkov še veliko. Spominjam se prve tekme, ki sem jo igral za Slovenijo in poslušanja himne. Bil je krasen občutek. V spominu mi je ostalo tudi prvo odličje, ki smo ga osvojili na sredozemskih igrah v Franciji leta 1993. Bilo je velikolepih trenutkov. Začeli smo iz nič, v nekaj letih pa smo slovenski rokomet postavili na evropski zemljevid, s tisto tekmo v Zagrebu pa smo dokončno sodili nanj.
Bili ste tudi kapetan izbrane vrste. Kaj vam je to pomenilo?
Veliko, res veliko. Nasledil sem Rolanda Pušnika. Biti njegov naslednik pri vodenju ekipe je bila izjemna čast ter tudi obveznost. Fantje smo se res dobro razumeli med sabo, bili smo prava klapa. Bil sem bolj medijsko izpostavljen, sodeloval sem na številnih novinarskih konferencah, vendar sem se na to hitro navadil. Lepo je bilo predstavljati in voditi takšno ekipo, ob velikih tekmah pa je bila zame tudi velika čast, da sem lahko prvi stopil na igrišče, ostali pa so mi sledili. Ponosen sem, da sem bil lahko kapetan tako dobrim igralcem in še boljšim ljudem.
Ob koncu kariere ste se odločili vrniti v Krško ...
Po težki poškodbi, zaradi nje sem tudi prekinil z igranjem na vrhunskem nivoju, sem nastopal v 1.B ligi za Dol pri Hrastniku. Še vedno sem z veseljem hodil na treninge in tekme. Po povabilu vodilnih mož iz krškega kluba sem se odločil podaljšati svojo kariero. Predstavili so mi ekipo, ki je sestavljena iz samih domačih fantov, ambiciozno ter tudi kvaliteno ekipo in ni mi žal, da sem se odločil za vrnitev. Želim pomagati tem mladim fantom, jim nekako pokazati kako je rokomet potrebno jemati resno ter jim vcepiti delovne navade. Nekako nam to uspeva, fantje pa si to res zaslužijo. Ljudje v Krškem so to prepoznali. S trudom in kvaliteto ter z novo dvorano, ki nam omogoča dobro delo, se želimo vrniti v najmočnejšo slovensko ligo. Mislim, da nam bo to kar kmalu uspelo.
Ali imate tudi trenerske ambicije?
Imam. Rokomet mi je nekako zlezel pod kožo, brez njega si ne predstavljam življenja. Vznemirjenja, ki jih doživiš na igrišču so podobna tistim ob njem. Zavedam se, da je posel trenerja zelo težko delo, predvsem zaradi psihičnih obremenitev in stresa, vendar me vleče ob igrišče. Če bom dobil pravo priložnost, se vidim tudi na trenerski klopi.
Izkazali pa ste se že tudi kot televizijski sokomentator ...
To je bila lepa izkušnja s katero sem začel na olimpijskih igrah v Atenah, nadaljeval na evropskem prvenstvu v Švici ter na svetovnem prvenstvu v Nemčiji. Bilo mi je zelo všeč. Na začetku ne veš v kaj se spuščaš, vendar je bil to zame dodaten motiv. Tudi z Ivom Milovanovičem sva se krasno ujela, tudi zunaj tega posla in sva postala prava prijatelja. V užitek mi je bilo in tudi odzivi so bili zelo dobri. Ljudje so se me kar navadili. Je pa dobro sodelovati na takšnih prvenstvih tudi zaradi tega, ker lahko vidiš kakšni so trendi v rokometu, kako naj bi potekala igra. Vidiš tudi nekatere igralce, ki so bili aktivni tudi v času tvojega igranja in iz tega vidika mi je bilo sokomentiranje resnično všeč.
Še obstajajo stiki z bivšimi soigralci?
Z vsemi žal ne, z veliko večino pa sem še v stiku. Slišimo se po telefonu. Nekateri še vedno igrajo po Evropi, tako da se vidimo le poredkoma. Prav s sokomentiranjem sem nekako uspel ohraniti stike.
Kaj počnete, ko se ne ukvarjate z rokometom?
Za preživljanje imam lokal v Celju. Ta prinaša dohodke s katerimi lahko živim normalno družinsko življenje. Lokal je moja dopoldanska dejavnost, saj sem popoldne še vedno predan rokometu, treningom, vsakodnevna vožnja v Krško pa mi tudi vzame nekaj časa. Seveda je na prvem mestu družina. S hčerkama preživljam ves prosti čas, ob tem pa resnično uživam.
Bolj kot ne slučajno. V osnovni šoli smo imeli rokometni krožek, udeleževali pa smo se tudi občinskih tekmovanj. Na enem izmed njih smo zelo dobro igrali, opazili pa so nas tudi možje iz krškega kluba. Kasneje je v Brestanico prišel gospod Oskar Kovač, ki nas je tudi povabil, da začnemo trenirati rokomet. Igra me je hitro zasvojila. Sicer je bila vmes kriza, ko se mi ni dalo trenirati, vendar se je vse skupaj dobro izšlo in ostal sem v rokometu.
Kakšni so bili ti prvi dnevi resnih treningov?
Začel sem trenirati že v sedmem razredu osnovne šole in bilo mi je zelo všeč. Spomnim pa se predsem prestopa k članom. Ta je prišel po tisti krizi, ko se mi ni dalo trenirati, vendar so me v klubu prepričali naj se vrnem. Zaigral sem s člani. Bil sem povsem nebogljen, saj sem bil fizično precej šibkejši od ostalih igralcev. Vrnili so me v mojo starostno kategorijo, kjer sem nato tudi ostal. Kljub temu mi je veliko pomenilo, da sem nekaj časa lahko vadil s člansko ekipo. Ta je bila takrat zelo dobra, mlajši igralci pa smo že imeli svoje vzornike, ki smo jih na treningih poskušali posnemati. Takrat je bilo v Krškem res veliko odličnih rokometašev. Tradicija je ostala in po nekaj letih krize se klub znova vrača na stara pota.
|
Rokomet mi je nekako zlezel pod kožo, brez njega si ne predstavljam življenja. Vznemirjenja, ki jih doživiš na igrišču so podobna tistim ob njem. Zavedam se, da je posel trenerja zelo težko delo, predvsem zaradi psihičnih obremenitev in stresa, vendar me vleče ob igrišče. Uroš Šerbec
|
|
Po dobrih igrah so me opazili tudi v drugih klubih. Prva naslednja stopnica je bilo Velenje, po dveh letih pa sem se preselil v Celje, kjer sem se z rokometom začel ukvarjati tudi profesionalno. To je bila moja služba. V Celju se je resno treniralo, klub pa je rasel skupaj z igralci. Sledilo je nekaj čudovitih let.
Vam je žal, da s Celjem niste osvojili lige prvakov? Kar nekajkrat ste bili zelo blizu ...
Da. To je pustilo grenek priokus, saj smo si res želeli zaigrati v finalu. Kar petkrat zaporedoma smo obstali tik pred njim. To je bil za našo generacijo nekak minus, ki ni bil dosegljiv. Kljub temu smo postavili temelje za naslednjo generacijo, ki ji je čez nekaj let uspelo priti v finale, kjer so tudi zmagali. Za vse strukture v klubu je bilo to nagrada za vsa dolgoletna prizadevanja.
Imeli ste tudi bogato reprezentančno kariero. Kaj vam je pri njej najbolj ostalo v spominu? Morda evropsko prvenstvo v Zagrebu ...
Seveda. Brez vsakršnega dvoma. Tista tekma za 5. mesto proti Hrvaški je bila nekaj posebnega. Sam potek srečanja sem sicer že pozabil, vendar občutke ob zmagi ter uvrstitvi na olimpijske igre ne bom nikoli. To je bil dolgoletni cilj izbrane vrste, ki se nam je dolgo zdel nedosegljiv. V takšnih okoliščinah premagati naše najhujše nasprotnike, pred njihovimi navijači in v dvorani, kjer smo že tolikokrat izgubili in doživeli kar nekaj krivic, je izjemno. To je bil vrh moje reprezentančne kariere. Je pa lepih trenutkov še veliko. Spominjam se prve tekme, ki sem jo igral za Slovenijo in poslušanja himne. Bil je krasen občutek. V spominu mi je ostalo tudi prvo odličje, ki smo ga osvojili na sredozemskih igrah v Franciji leta 1993. Bilo je velikolepih trenutkov. Začeli smo iz nič, v nekaj letih pa smo slovenski rokomet postavili na evropski zemljevid, s tisto tekmo v Zagrebu pa smo dokončno sodili nanj.
|
Z Ivom Milovanovičem sta postala dobra prijatelja. © Dejan Mijović
|
Bili ste tudi kapetan izbrane vrste. Kaj vam je to pomenilo?
Veliko, res veliko. Nasledil sem Rolanda Pušnika. Biti njegov naslednik pri vodenju ekipe je bila izjemna čast ter tudi obveznost. Fantje smo se res dobro razumeli med sabo, bili smo prava klapa. Bil sem bolj medijsko izpostavljen, sodeloval sem na številnih novinarskih konferencah, vendar sem se na to hitro navadil. Lepo je bilo predstavljati in voditi takšno ekipo, ob velikih tekmah pa je bila zame tudi velika čast, da sem lahko prvi stopil na igrišče, ostali pa so mi sledili. Ponosen sem, da sem bil lahko kapetan tako dobrim igralcem in še boljšim ljudem.
Ob koncu kariere ste se odločili vrniti v Krško ...
Po težki poškodbi, zaradi nje sem tudi prekinil z igranjem na vrhunskem nivoju, sem nastopal v 1.B ligi za Dol pri Hrastniku. Še vedno sem z veseljem hodil na treninge in tekme. Po povabilu vodilnih mož iz krškega kluba sem se odločil podaljšati svojo kariero. Predstavili so mi ekipo, ki je sestavljena iz samih domačih fantov, ambiciozno ter tudi kvaliteno ekipo in ni mi žal, da sem se odločil za vrnitev. Želim pomagati tem mladim fantom, jim nekako pokazati kako je rokomet potrebno jemati resno ter jim vcepiti delovne navade. Nekako nam to uspeva, fantje pa si to res zaslužijo. Ljudje v Krškem so to prepoznali. S trudom in kvaliteto ter z novo dvorano, ki nam omogoča dobro delo, se želimo vrniti v najmočnejšo slovensko ligo. Mislim, da nam bo to kar kmalu uspelo.
|
Bil je pomemben člen slovenske reprezentance. © AFP |
Imam. Rokomet mi je nekako zlezel pod kožo, brez njega si ne predstavljam življenja. Vznemirjenja, ki jih doživiš na igrišču so podobna tistim ob njem. Zavedam se, da je posel trenerja zelo težko delo, predvsem zaradi psihičnih obremenitev in stresa, vendar me vleče ob igrišče. Če bom dobil pravo priložnost, se vidim tudi na trenerski klopi.
Izkazali pa ste se že tudi kot televizijski sokomentator ...
To je bila lepa izkušnja s katero sem začel na olimpijskih igrah v Atenah, nadaljeval na evropskem prvenstvu v Švici ter na svetovnem prvenstvu v Nemčiji. Bilo mi je zelo všeč. Na začetku ne veš v kaj se spuščaš, vendar je bil to zame dodaten motiv. Tudi z Ivom Milovanovičem sva se krasno ujela, tudi zunaj tega posla in sva postala prava prijatelja. V užitek mi je bilo in tudi odzivi so bili zelo dobri. Ljudje so se me kar navadili. Je pa dobro sodelovati na takšnih prvenstvih tudi zaradi tega, ker lahko vidiš kakšni so trendi v rokometu, kako naj bi potekala igra. Vidiš tudi nekatere igralce, ki so bili aktivni tudi v času tvojega igranja in iz tega vidika mi je bilo sokomentiranje resnično všeč.
Še obstajajo stiki z bivšimi soigralci?
Z vsemi žal ne, z veliko večino pa sem še v stiku. Slišimo se po telefonu. Nekateri še vedno igrajo po Evropi, tako da se vidimo le poredkoma. Prav s sokomentiranjem sem nekako uspel ohraniti stike.
Kaj počnete, ko se ne ukvarjate z rokometom?
Za preživljanje imam lokal v Celju. Ta prinaša dohodke s katerimi lahko živim normalno družinsko življenje. Lokal je moja dopoldanska dejavnost, saj sem popoldne še vedno predan rokometu, treningom, vsakodnevna vožnja v Krško pa mi tudi vzame nekaj časa. Seveda je na prvem mestu družina. S hčerkama preživljam ves prosti čas, ob tem pa resnično uživam.
