Žrtve. Družina Puc spada med številne, ki so svoje delovanje posvetile izključno poti k teniški vrhunskosti. Brez žrtev ni šlo. Oče Gorana Ivaniševića Srdjan je v kot postavil svojo obetavno elektroinženirsko kariero, prodal hišo in se z družino preselil v garsonjero. Nekoč je dejal, da v žepu včasih ni imel niti za kapučino. Zaradi stresa so se pojavile težave s srcem. Peter Graf je našel uteho v alkoholu in tabletah, Damir Dokić v nasilju.
Se je bilo težko odločiti, da prodate svoje premoženje in odidete na Florido, kjer ste šesto leto?
Ta korak smo večkrat premislili. Zagotovila za uspeh ni. Odločili smo se in poskusili.
Lahko izdate, koliko ste iztržili od prodaje premoženja?
Teh stvari nismo niti računali. Naš odhod v ZDA ni naložba, sinu želimo omogočiti športni razvoj.
Ura vadbe z Nickom Bollettierijem stane po nekaterih podatkih 900 ameriških dolarjev, za stalne stranke je cena za 30 odstotkov nižja. Za kako dolgo ste računali, da imate denarja?
Glede denarja nimamo skrbi. Odrekanja so velika, polovičarstva pa ni. Stvari se je treba popolnoma predati. Po mnenju nekaterih je Borut talentiran, in če imajo starši finančne možnosti, to podprejo. Nekateri, ki imajo možnosti, otrok ne želijo podpreti. Časi komunizma, kjer se je treniralo zastonj, so minili.
Ali, če Borutu ne bo uspelo, sledi finančni zlom družine?
V finančnem smislu bo to gotovo udarec. Razočaranje bo, ne bo pa tolikšno, da bomo obupali. Vztrajamo na poti. Če nam bodo finance dovolile, bomo vztrajali še naslednji dve leti. Okrog 21., 22. leta naj bi igralec postal dovršen. Nekateri naredijo rezultate že s 17 leti, drugi pozneje, podobno kot Ivan Ljubičić. To ne pomeni, da bomo mi nehali vlagati vanj. Ta čas je začrtan, da vidimo, kako napreduje. Če bo napredek prepočasen, se bomo morali odločiti za drugo pot.
Kaj bi lahko bila druga pot?
Še vedno gre lahko študirat. Najverjetneje bomo ostali v ZDA. Borut je v ZDA končal srednjo šolo, nato pa ni šel takoj na kolidž. Trenira kot profesionalec.
Ste se o tem modelu posvetovali s kom, ki mu je prinesel uspeh?
Da, ampak knjige o uspehu ni mogoče napisati. Vsak pride do cilja po drugi poti. V Sloveniji tenis ni dovolj razvit, čeprav se da uspeti. Možnosti sta bili Španija ali ZDA.
Bollettieri je treniral Borisa Beckerja, Moniko Seleš, Andreja Agassija, sestri Williams, Jeleno Janković ... Kaj ima Nick, česar drugi trenerji nimajo?
Visoko ceno. Smo člani akademije, kjer je Nick še vedno alfa in omega. V določenem trenutku nam je šlo na roko, da Nick dela nekaj mesecev temeljiteje z Borutom. Ampak to za nikogar ni dolgoročna rešitev, ker ne more potovati. Zadnjih pet mesecev imamo dobrega trenerja – Argentinca Norberta Valsecchija, pri katerem je Borut veliko napredoval. Nick njegovo vadbo nadzoruje; kadarkoli ima čas, vskoči na igrišče.
Kakšno mnenje ima Nick o Borutu?
Pozitivno. Ampak veste, kako je v tenisu: človek ne ve, komu lahko verjame. Večina trenerjev razmišlja v slogu, da kdor lahko plača, ta je nadarjen. Vsem besedam se vedno ne sme verjeti.
Kakšen je Nick zasebno?
Zasebno smo prijatelji – gremo k njemu na večerjo, on k nam na balkanske dobrote z žara. Je izjmeno pozitivna osebnost.
Iztok PucGlede denarja nimamo skrbi. Odrekanja so velika, polovičarstva pa ni. Stvari se je treba popolnoma predati. Po mnenju nekaterih je Borut talentiran, in če imajo starši finančne možnosti, to podprejo.
Kaj vi počnete v ZDA?
Borut ogromno potuje. Ko pa je doma, je vse podrejeno njemu. Vstanemo ob 7.30, sledi zajtrk in odhod na trening, ki si ga ogledamo. Nato pripravimo kosilo in dan hitro mine. Ko pa odide na turnir za dva, tri ali štiri tedne, pa imava z ženo medeni mesec (smeh).
Ali s soprogo delata?
Z ženo nimava nobenih dodatnih prihodkov. Če čez dve leti ne bo rezultata, pridemo na borzo – ker se slovenski politiki ne morejo dogovoriti o prioritetah za vrhunske športnike in nosilce kolajn na velikih tekmovanjih.
Ste lahko konkretnejši?
Ko smo kolektivni vrhunski športniki spraševali za razne privilegije, kot so služba v policiji in podobni, so nam dejali, da nam to ne pripada. Ko smo v posamičnem športu, financira vsak sebe. Najbolj zamerim državi, da nam ne more zagotoviti tega, kar imajo Srbi, Bosanci, na kar se pripravljajo Hrvati – da si vrhunski športniki po koncu kariere zaslužijo pokojnino. Vrhunski športniki ne trajajo 50 let. Drugo je, kako zadeve kategorizirati.
Vam kdo pomaga financirati projekt?
Imamo srečo, da je naš družinski prijatelj multimilijarder, ki mu je hobi, da financira Borutovo kariero. Je Švicar, ki živi v Nemčiji, ime pa ni važno, ker ga v Sloveniji nihče ne pozna. Daleč od tega, da je Iztok Puc v rokometu zaslužil, da si lahko privošči Nickovo uro. Luknjo v proračunu zapolnjujemo iz naših prihrankov in prihrankov preostalih družinskih članov. Od nikogar drugega ni nobenega denarja. Jutri pa bo gotovo nekdo užaljen, ko bo igral za neko reprezentanco – ima slovensko in hrvaško državljanstvo. Ko prihajajo rezultati, se morajo naši politiki fotografirati s športniki.
Za katero reprezentanco načrtujete, da bo igral?
To bo njegova odločitev. Še vedno igra pod zastavo Slovenije, kjer je začel.
Kdaj načrtujete, da bo sinu uspel vidnejši skok na svetovni lestvici?
Težko je govoriti o času, kdaj mu bo uspelo. Glede na potek kariere on dozoreva pozneje. Eden od vzrokov je tudi, da je rasel v steklenem zvonu. Ne bi rekel, da je razvajen, ker je izjmeno priden na igrišču. Vendar pa denimo tisti, ki so na ulici, dozorijo hitreje, ker jih v to prisilijo razmere. Trenutno smo z napredkom zadovoljni. S 17 leti je bil 13. ali 14. mladinec na svetu, nato smo nastopanje v mladinski konkurenci končali. Letos je osvojil svoj prvi turnir ITF v El Salvadorju, v zadnjega pol leta je napredoval za 500 mest na lestvici ATP. Cilj za prihodnost je priti na turnirje serije challenger, se na njih ustaliti in poskušati priti med prvo stoterico, kar je najtežje.
Ste naredili teste telesne pripravljenosti?
Da, v Phoenixu. Ima zelo dobre atletske rezultate, ampak to nič ne pomeni. Visok je 192 centimetrov, primanjkuje pa mu še nekaj teže. Kosti ima čvrste in ni prešibek za vrhunskega športnika.
Kje se skrivajo Borutove najmočnejše točke in kje rezerve?
Njegovi glavni orožji sta servis (je levičar) in forhend. Imeli smo nekaj težav, ker je igral enoročni bekhend, ker je bil telesno dokaj šibak. V zadnje pol leta je to popravil. Rezerve ima povsod. Na koncu odloča duševna priprava. V glavi je še vedno mladinec; na igrišču so prisotna čustva, kar se bolj izrazi, ko izgubljaš. Kdor jih pokaže manj, pride višje.
