Prodani prvenstvi in božja roka

SP 1974 v Nemčiji
V finalu, ki prvič ni bil odigran v prestolnici države gostiteljice (bil je na olimpijskem stadionu v Münchnu), sta se srečali najboljši reprezentanci prvenstva. V prvem delu sta že igrali med sabo in zmagala je Nizozemska. V finalu so oranžni povedli, a na koncu so morali Johan Cruyff in soigralci priznati premoč Zahodni Nemčiji (1:2). Za eno največjih presenečenj prvenstev so s tretjim mestom poskrbeli Poljaki, potem ko so na krilih najboljšega strelca SP Grzegorza Lata premagali branilce naslova Brazilce. Kasnejši predsednik Fife Joao Havalange je menil, da je bilo to prvenstvo in tisto leta 1966 prodano v korist Anglije in Nemčije.

SP 1978 v Argentini
Na drugem prvenstvu zapored so favorizirani Nizozemci izgubili finale proti državi gostiteljici. Na stadionu Monumental je Mario Kempes v finalu za prvi argentinski naslov prvaka zabil dva gola. Morda bi se končalo drugače, če bi za Nizozemsko igral Johan Cruyff, a je iz protesta, ker se je v Argentini dve leti prej zgodil državni udar, izpustil prvenstvo. SP je zaznamovala tudi tekma med Madžarsko in Salvadorjem. Za rekordno zmago 10:1 je Madžar Laszlo Kiss zabil tri gole. Postal je prvi rezervist, ki je na svetovnih prvenstvih dosegel hat-trick.

SP 1982 v Španiji
Na prvenstvu v Španiji je prvič nastopilo 24 reprezentanc, peterica sploh prvič (denimo Kuvajt). Junak prvenstva je bil Paolo Rossi, ki je s šestimi zadetki Italijo povedel do tretje svetovne krone. V finalu so s 3:1 premagali Nemčijo, potem ko so slednji v polfinalu dobili sploh prvo tekmo SP s streljanjem enajstmetrovk. Zanimivo, da Italija na prvih treh tekmah prvenstva sploh ni zmagala, Rossi pa je prvi gol dosegel šele na peti tekmi. Poseben dosežek je na tem SP uspel na koncu četrti Franciji, saj je njihovih 16 golov zbralo 10 različnih nogometašev. Norman Whiteside je na tekmi Severne Irske in Jugoslavije s 17 leti in 41 dnevi postal najmlajši igralec, ki je dotlej zaigral na prvenstvih sveta.

SP 1986 v Mehiki
Najboljši nogometaši sveta so se po 16 letih vrnili v Mehiko, ki je tako postala prva država gostiteljica dveh prvenstev. Prvič je po skupinskem delu sledilo četrtfinale in nato polfinale in finale; Kanada, Danska in Irak pa so debitirale na SP. Prvenstvo je zaznamoval Diego Armando Maradona. V finalu je na stadionu Azteca v Ciudad de Mexicu (to je bila že 19. tekma SP na tem stadionu) podal za zmagoviti zadetek Jorgeja Burruchagaja (Nemci so bili poraženi s 3:2), v četrtfinalu proti Angliji pa sta se zgodili vsem dobro znani božja roka in gol stoletja, ko je preigal pet angleških branilcev in zadel. Osmoljenec prvenstva je bil Michel Platini, ki je s Francijo ponovno izgubil v polfinalu (pred tem je na svoj 31. rojstni dan zadel za izločitev Brazilije), a nato vsaj zmagal tekmo za tretje mesto. Na tem SP je padel rekord v najhitrejši izključitvi: Argentinec Jose Batista je dobil rdeči karto v 56. sekundi.

SP 1990 v Italiji
Drugo prvenstvo v Italiji je bilo prvo z afriško ekipo v četrtfinalu (Kamerunom). Prvič po letu 1950 je na njem igrala ZDA, zaradi goljufij mlade reprezentance pa ni smela Mehika. Finale je bil ponovitev tistega izpred štirih let, a zmagovalec je bil drug. Nemčija je na krilih izjemnega Lotharja Matthausa osvojila svoj tretji naslov najboljšega na svetu. Franz Backenbauer je postal šele drugi, ki je pokal dvignil tako kot trener kot selektor. Med junaki prvenstva je bil domačin Salvatore Schillaci (dobil je tako zlato kopačko kot zlato žogo). Zabil je šest golov (v svoji celotni reprezentančni karieri jih je le sedem) in v jok spravil Paula Gascoigna. Ne pozabimo niti na Kamerunca Rogerja Millo, katerega neverjeten zadetek te dni gledamo v enem od oglasov, in na angleškega vratarja Petra Shiltona, ki je odigral svojo 10 tekmo na prvenstvih sveta, ne da bi dobil gol.