Požunova: "Ne pustijo nas na velikanko"

S tretjim mestom minuli vikend v avstrijskem Hinzenbachu ste zagotovo izpolnili enega od ciljev kariere?
Moj tihi cilj je bil priti na stopničke, kar je kazalo že vso sezono. Ampak konkretno nisem želela razmišljati o tem, ker bi bila lahko razočarana, če mi ne bi uspelo. Občutki so bili res najboljši. Že po prvi seriji sem si dejala, da moram ostati zbrana, saj me čaka še en skok. Ampak na vrhu sem izvedela, da je druga serija odpovedana. Po eni strani se tega nisem razveselila, ker me je zanimalo, kako bi opravila z drugim skokom.

Bi morda šlo celo do zmage?
Težko, ampak lahko pa bi kaj popravila.

Vaš naslednji korak v karieri?
Moja največja želja je, da bi skočila na planiški velikanki. V bistvu nas ne pustijo, češ da nismo tako dobro pripravljene, ampak to je želja čisto vsake skakalke. Vsaka bi šla.

Kakšna pričakovanja vas prevevajo pred tekmama na Ljubnem?
Moji in vsi slovenski navijači mi bodo dajali spodbudo. Tega drugje ni, v takšnem vzdušju je seveda najlepše skakati.

Kakšna uvrstitev bi vas zadovoljila?
Zadovoljna bi bila z vsako uvrstitvijo med šesterico. Skritih ciljev ne bom izdala – bodo že sami prišli, če bom skakala dobro. Na Ljubnem sicer ne bo mogoče popraviti mojega rekorda (138 m, op. a.), a upam, da bodo daljave čim bližje najboljšim.

Slišali smo, da pomočnik trenerja Primož Peterka skrbi tudi za vzdušje. Drži?
Tudi me njemu kdaj kaj ušpičimo! Nekoč smo se vračali s težkih priprav in prišlo nam je na misel, da bi mu morda lahko v torbo zatlačile WC-papir. Še preden smo prišli domov, je to ugotovil in nam želel vrniti, a smo ga pri tem ujele. Sicer pa nam z bogatimi izkušnjami često svetuje. Včasih je neprijetno na vrhu naleta, ko ti kamero skoraj potisnejo v čelado, ko se pripravljaš na skok. Dejal nam je, naj se na to ne oziramo – tam smo, da skačemo.

Vaša športna pot je bila za tri leta prekinjena, kajne?
Trenirati sem začela pri šestih letih, predvsem zaradi prijateljev, nato sem trenirala osem, devet let. Nato sem se odločila, da to ni to, in za tri leta prenehala. Potem mi je postalo dolgčas in sem si rekla, da moram znova poskusiti, da vidim, kje sploh sem in ali lahko še kaj dosežem. Ni mi žal! Na začetku mi je manjkalo moči v nogah, ampak poleti sem to nadoknadila.

Prihajate iz Zagorja …
… ja, tam sem tudi začela, najprej na 25-metrski in nato na 50-metrski skakalnici. Prvič ko sem šla na skakalnico, nisem vedela, ali sploh še znam počepniti in skočiti, ampak trener je že takoj rekel, da je enako kot prej.

Kaj imajo dekleta iz drugih držav, česar ve nimate?
Vsaka država ima drugačno tehniko, po kateri trenira. Slovenke smo znane po tem, da smo zelo konstantne. Denimo Eva (Logar, op. a.) je lani vso sezono dobro skakala. Če ena skoči malo slabše, to nadoknadijo druge. Če naredimo dober skok, utegnemo biti zelo visoko, ampak včasih tudi 'kiksnemo'.